Če imajo Američani 4. julij, imajo Francozi 14. julij. Fete nationale francaise. Francoski nacionalni dan. Na dan, ko se Francozi spominjajo padca Bastilje, smo bili v preteklosti priča nekaterim dramatičnim etapam in nepozabnim prizorom. Kdo bi lahko pozabil leto 2016 in Chrisa Frooma, ki v rumeni majici teče po pobočjih ikonskega Mont Ventouxa. »Kraljestvo za konja, kraljestvo za kolo!« Ali pa leto 2003 in spust s Cote de La Rochette. Takrat izjemni Joseba Beloki je v enem izmed ovinkov padel, mož, ki ga ne smemo imenovati, pa se je v izogib padcu podal na izlet prek livade. Čez gore, polja …
Tadej Pogačar ima po drugi strani lepe spomine na ta praznik. Leta 2021 je na ta dan dobil etapo s ciljem na Col du Portet, lani pa etapo s ciljem na Plateau de Beille. Ko je Tadej Pogačar postal Tadej Pirenejčar. V novejši zgodovini sta na Dan Bastilje po dvakrat slavila le še Laurent Jalabert (1995, 2001) in Froome (2013, 2015).
Almeida doma, Sivakov bolan
Začetek dneva tokrat za Pogačarja ni bil ravno obetaven. Ne le da je ostal brez Joaa Almeide, že po nekaj kilometrih se je v težavah znašel še Pavel Sivakov, ki je bolan večino dneva preživel v »gruppettu«. Vse prej kot dobro znamenje za nadaljevanje dirke. Visma je imela po drugi strani v skoraj tridesetčlanski ubežni skupini v Victorju Campenaertsu in Simonu Yatesu dva močna satelita. Vse je kazalo na to, da bo nizozemska ekipa Pogačarju v zaključku postavila zasedo, pa čeprav je na papirju trasa bolj ustrezala Pogačarju kot pa Vingegaardu.
Bila je to sicer prva gorska etapa na letošnjem TdF, vsaj za takšno so jo označili organizatorji. Vsebovala je osem kategoriziranih vzponov, skupno pa kakšnih 4500 metrov »višincev«. Vseskozi je šlo gor dol, gor dol, ravnine je bilo bore malo. Scenarist je svoje delo opravil, od igralcev je bilo odvisno, ali bodo iz tega naredili uspešnico oziroma »blockbuster«, kot v že omenjenih letih 2003 in 2016.
Francozi znova (skoraj) praznih rok
Dan Bastilje ponavadi pomeni ognjemet, tako na nebu kot na cesti. To je etapa, ki si je Francozi najbolj želijo osvojiti – bolj kot katero koli drugo. Velike načrte je imel med drugim Lenny Martinez, član slovensko obarvane ekipe Bahiran Victorious. Njegov dedek Mariano Martinez je dobil etapo na Touru na Dan Bastilje leta 1980. In 45 let po dedku se je na zmenek z zgodovino podal še vnuk Lenny. Prvi del naloge mu je uspel, prebil se je namreč v ubežno skupino, da bi ga potem tudi zaradi pehanja za točkami v tekmovanju za naj hribolazca zmanjkalo. Etape ni osvojil, mu je pa v tolažbo ostala pikčasta majica za naj hribolazca. Lastnika sta zamenjali tudi rumena in bela majica, obe pa je oblekel Ben Healy. Slednji je po Seamusu Elliottu, Seanu Kellyju in Stephen Rochu postal četrti Irec v rumeni majici. V skupnem seštevku ima slabe pol minute prednosti pred Pogačarjem, toda pri Emiratih si s tem ne bodo belili glave, 24-letnik v skupnem seštevku ni nevaren.
Številni so se vihali obrvi nad taktičnimi potezami posameznih ekip, v prvi vrsti Visme Lease a Bike. Na koncu namreč ni bilo nič od zasede, še več, z napadom je v zaključku poskusil Pogačar. A če drugega ne, so s Simonom Yatesom, zmagovalcem letošnjega Gira, Nizozemci dobili etapo. Če taktika nizozemske ekipe ni bila vedno povsem jasna oziroma logična, pa je izkušeni Yates vse storil tako, kot je treba. In prišel do tretje etapne zmaga na Touru, dve etapi je dobil leta 2019. "Nisem se nadejal priložnosti na letošnjem Touru. Jasno je, da smo tu vsi za Jonasa. A ponudila se je priložnost in pograbil sem jo z obema rokama."
THIS ❤️❤️❤️ #TDF2025 pic.twitter.com/RWyW9TTelu
— Lukáš Ronald Lukács (@lucasaganronald) July 14, 2025
Nekega ognjemeta oziroma drame, ki bi se zarezala v spomin, tokrat na Dan Bastilje ni bilo, v torek pa sledi prvi prosti dan. Francozi po polovici dirke še čakajo na prvo etapno zmago. Le dvakrat v celotni zgodovini se je zgodilo, da domači kolesarji niso dobili niti ene same etape. Prvič leta 1926 in drugič v tistem post-festinskem letu 1999.
