"Če bi me lani kdo vprašal, ali bom še kdaj igral hokej, bi mu odgovoril, da ne obstaja niti najmanjša možnost," je našim mislim pokimal 24-letni Ljubljančan.
A življenje je nepredvidljivo, sestavljeno iz vzponov in padcev, takih in drugačnih odločitev, na katere včasih ne moremo vplivati, v določenih primerih pa še kako. "Minevali so meseci in pred poletjem me je zagrabilo, da bi spet igral. Odločil sem se, da se bom primerno pripravil in kasneje videl, kako se bo razvilo," je razlagal Eric, ki je resneje treniral od marca naprej: "To je bilo bolj ali manj zame, saj mi je bilo čudno, ker si tega po toliko letih preprosto vajen. Šele kasneje je padla odločitev, da se vrnem."
Še najbolj sem se bal tega, da mi bo po lanski odločitvi že naslednji dan postalo žal in da se bom tepel po glavi ter se spraševal, kaj sem naredil. Ampak ni bilo tako, res sem se dobro počutil.
V tej sezoni bomo lahko po mnenju mnogih nadvse talentiranega otroka Olimpije znova spremljali na ledu. A Eric se ni vrnil v staro jato, temveč se je pridružil novi, zaloški, drsal bo v rumeno-črnem dresu. "Rok Snoj mi je nekajkrat omenil, zakaj pa ne bi igral za Slavijo, in sčasoma sem se za to idejo ogrel," je dejal mlajši od bratov Pance, ki se je nato sestal tudi z glavnim trenerjem Slavije Jako Avgustinčičem in odločitev je padla. Znova, a nova.
ZAME EDINA PRAVILNA
Če je o tej zdaj brez težav spregovoril, pa je bilo lani septembra ravno obratno. Nekdanji reprezentant, ki je nazadnje za rise igral na SP 2012 v Stožicah, o takratnem sklepu ni želel razpravljati. Na javnost se je obrnil le z zapisom, v katerem je pojasnil vse razloge, zakaj se je pri 23 letih odločil, da drsalke obesi na klin. Včeraj smo ga povprašali, ali bi temu zapisu po enem letu dodal še kakšen stavek. "Ne. Mislim, da sem takrat povedal vse. Ne obžalujem, da sem se odločil tako, v tistem trenutku se mi je zdelo zame to najbolj logično. Če bi šel še enkrat skozi to izkušnjo, bi se odločil za enako. To je bila zame edina pravilna odločitev. Preprosto nisem imel več volje, motivacije, in če tega ni, je nesmiselno igrati. In ni mi žal," je še enkrat zatrdil in pristavil, da je nato svojo pot nadaljeval brez obžalovanj in zadovoljen: "Zelo dobro sem se počutil. Bil sem sproščen, brez obvez. Bilo je dobro."
Prisilna poravnava je vsekakor velika potuha
"Z Markom Popovičem sva se sestala, razložil mi je, kako stvari stojijo. Po mojem mnenju je bolje, da je prišlo do tega, pa ne s finančnega vidika, saj s prisilno poravnavo ne bo nihče obogatel, a vsaj klub bo preživel, fantje pa si zaslužijo igrati na tej ravni. Vsekakor pa je to ena velika potuha. Leto za letom delaš z izgubo, ne plačuješ nikogar, potem ti končno postane jasno, da nimaš denarja, se nato odločiš za prisilno poravnavo in plačaš 20 odstotkov dolga," je dejal Eric, ki bo namesto deset tisoč čez štiri leta dobil dva tisoč evrov.
DA SE NE OLEPŠUJE, PRIKRIVA
Seveda je s svojim dejanjem precej razburkal hokejski svet. Prvi sicer pri tem ni bil, saj so o težavah, s katerimi so se soočali pri Olimpiji, javno spregovorili tudi Pascal Morency, Ivo Jan in Miha Verlič. "Odziv na moje pismo je bil dobro sprejet. Ljudje so bili zadovoljni, da se pove, kaj se dejansko dogaja, da se ne olepšuje, da se stvari ne prikriva. Če sem se že odločil, da neham igrati, je bilo po mojem dobro, da sem povedal točno, zakaj," pravi Eric, ki meni, da s strani Olimpije, če ga občutek ne vara, do njega ni bilo nikakršnih zamer. Kaj pa zamere z njegove strani do Olimpije? Navsezadnje mu je klub oziroma dogajanje na Celovški 25 v tolikšni meri zagrenilo življenje, da se je soočil z zelo veliko odločitvijo. "Ko se je vse to dogajalo, sem se še obremenjeval, a ko sem potegnil črto, sem v istem trenutku vse pustil za sabo."
V pismu je med drugim omenil tudi do nedavnega prvega operativca Olimpije, Matjaža Seklja. Pance je zapisal, da mu je ta, ko je hotel klub zapustiti, zaprl vrata do tujine. "Takrat sem dolgo razmišljal o tem. Zdaj se z Matjažem Sekljem nič več ne obremenjujem, tako in tako se ve, kaj in kako. Upam, da bo Marku Popoviču uspelo vse, kar si je zadal," je povedal Eric, ki je zadnje leto posvetil šoli, našel pa si je tudi zaposlitev.
Z VESELJEM NA TRENING
Pravi, da v tem času ni niti enkrat stopil na led, obiskal ni nobene hokejske tekme, ni sledil izidom, priznal pa je, da si je spomladi po televiziji ogledal nekaj tekem risov v Ostravi, kjer je dobro igral prav njegov starejši brat Žiga. "Takrat sem začel resneje razmišljati o tem, da bi spet igral," je pojasnil. "Ravno 30. avgusta je minilo točno eno leto, odkar sem nazadnje stopil na led." So bili občutki takoj pravi? "Dobro je bilo," se je nasmehnil in dodal, da se je tudi hitro znebil enoletne rje. "Malo sem sicer izgubil občutek, pričakoval pa sem, da bo slabše."
V prihodnje se bo s Slavijo boril v ligi INL. Odkrito je povedal, da je v sezono krenil brez določenih ciljev. "Zdaj mi je najbolj všeč, da sem spet na ledu, da grem z veseljem na treninge, da se imamo v slačilnici fino," je pojasnil, vseeno pa pri 24 letih še vedno lahko upa na preboj na kakšno višjo hokejsko raven. "Profesionalni hokej je bil od nekdaj moj cilj, seveda si želim igrati v tujini," je dejal, a hkrati dodal, da je trenutno zelo vesel, da igra za Slavijo.
