V domovino se je vrnil kot šampion, kot prvak lige VHL, po kvaliteti drugega ruskega tekmovanja. Neftekamsk je bil to sezono njegov dom, spoznal je praktično vso Rusijo in se srečal z drugačnim svetom.
Že brez košate brade, ki je rasla kar štiri mesece in ga na koncu že precej motila, in vidno shujšan – priznal je, da zaradi stresa zadnjih tednov – nam je namenil dobrih 20 minut po zadnjem treningu reprezentance na domačih tleh. "Bila je res dolga sezona," je začel, mi pa smo mu lahko samo prikimali.
V Rusijo je namreč odšel že 15. julija, vmes ni niti enkrat prišel domov, sploh prvič v karieri pa se je reprezentanci pridružil čisto zadnji. "Med sezono sem si velikokrat želel spremembe okolja, hitreje sem hotel priti domov, kot sem," je nadaljeval.
Zaradi brade sem imel že manjše težave med spanjem, in ko sem jedel. Tudi zaradi tega sem upal, da se bo finale hitro končal. Potem sem se takoj obril, čeprav po eni strani zdaj brado pogrešam. Ko se pogledam v ogledalo, ne vidim sebe, ker sem bil tak štiri mesece, je pa bil že skrajni čas, da se koža nadiha (smeh).
Izšlo se je tako, da je bil tam nato zelo dolgo časa, ko je potegnil črto, mu dolge odsotnosti vsekakor ni bilo žal. "Bila je težka sezona, a zelo uspešna. Mislim, da sem v svoji karieri znova naredil korak naprej, kar je bil tudi eden od ciljev. Zadovoljen sem z vsem, zame se klubska sezona ne bi mogla končati boljše."
Andrej se je v preteklih letih dokazoval v mnogih ligah, v nam znanih ligah, kot je liga EBEL, in v najboljšem italijanskem, slovaškem in francoskem prvenstvu. V ligi VHL je lani ledino oral Sabahudin Kovačević, to sezono sta se v tej nekaj časa dokazovala še Aleš Kranjc in Žiga Pavlin, a vsi trije, tudi Budo, so si po nekaj mesecih našli nove delodajalce. Ne moremo reči, da nam je liga povsem neznana, predvsem Kovačević nam je že govoril o drugačnem svetu hokeja in življenja, kjer doživiš vse in še več, tudi Andrej se je vrnil s podobnimi vtisi.
TO SI LAHKO PRIVOŠČIJO
"Ligo sestavljajo podružnična moštva lige KHL, kar pomeni, da se ekipe vseskozi spreminjajo. V nekem obdobju smo imeli tudi šest peterk. Vsi smo trenirali, vsi potovali na tekme. Gre za povsem drug ritem in ozračje kot v Evropi," je razlagal o hokejskem delu: "Če se v Evropi kdo poškoduje, se pač skrajša klop, v Rusiji pa te lahko na tribuno pošljejo tudi zaradi slabe igre. To si lahko privoščijo."
V ligi VHL igra veliko mladeničev, tu se kalijo za stopnjo višje: "Pravim ji kar delovna liga. Trenira se veliko več kot v ligi KHL, redki so bili dnevi, ko smo bili prosti. Potovanja so bila dolga, čeprav smo jo še dobro odnesli, saj si klub lahko privošči, da smo potovali s čarterskimi leti, medtem ko so drugje zaradi zategovanja pasu potovali z avtobusi in vlaki. Tu smo bili mi veliko na boljšem."
KOMPLEKSNA ŽIVLJENJSKA IZKUŠNJA
Tudi življenje, ne samo hokej, ni bilo lahkotno, ravno obratno, je pričakovano zatrdil naš sogovornik. "To je bila kompleksna življenjska izkušnja. Neprestano sem doživljal kulturne šoke. Prvih nekaj mesecev je bilo težko, a mislim, da na koncu, če se znaš prilagoditi, ni težko sprejeti drugačnega okolja in se navaditi na vse skupaj," je pripovedoval.
NA AVTOBUSU POL ČASA V ZRAKU
In kateri so bili največji kulturni šoki? "Nisem imel avtomobila, živel pa sem le 15 minut hoje do dvorane. Za nas je to sprehod, ne razmišljaš o tem, kako boš prišel od ene do druge točke, ker je infrastruktura toliko boljša. V Neftekamsku sem ravno obratno moral veliko misliti, po kateri poti bom šel, ker tam nimajo kanalov in se voda zadržuje povsod. Na treninge sem vsak dan hodil v planinskih čevljih, niti pločnikov nimajo, samo neke potke. To mi je bilo najbolj grozno. Veliko ljudi vidiš, ko brskajo po smeteh, pa številne pse, ki se prosto sprehajajo po mestu. Ceste so katastrofalne. Na avtobusu ne sediš, ampak polovico časa preživiš nad sedežem, ker te zaradi lukenj meče v zrak," je okolje slikovito opisoval dolgoletni reprezentant.
Zaradi vsega tega zdaj veliko bolj ceni vse, kar imamo doma, kjer se nam resnično ni treba pritoževati: "Pri nas vse, kar potrebuješ, dobiš v eni trgovini. V Neftekamsku moraš v vsaj tri trgovine, da dobiš vse, kar si želiš, pa še ni nujno, da dobiš vse."
V Neftekamsku je devet mesecev živel sam. Potovanja, ki trajajo po dober teden dni, dva treninga na dan, ko si "doma", vse to pomeni, da za življenje ob športu ni časa, zato sta se z zaročenko odločila, da se mu v Rusiji to sezono ne pridruži. Da človek to preživi, je potrebna železna volja, ali pa da je kar sam iz železa. "Predvsem moraš biti prilagodljiv. Kar zadeva treninge in potovanja, ni tako težko. Ko se le prilagodiš na stvari, ki jih še zdaleč nisi pričakoval, ni več težav. No, te vseskozi obstajajo, a jih, ko sprejmeš stvari take, kot so, lažje razrešiš."
Bilo je mnogo sestankov, resnično poskušajo vsakega držati zelo na kratko, vseskozi so nam dajali vedeti, da hočejo več.
MENI PRETIRANO, NJIM NORMALNO
Iz izkušenj naših oklepnikov, ki si ali so si kruh služili na vzhodu, nam je znano, da domačini niso topli do tujcev. Tudi hokejist iz Kovorja je imel podobno izkušnjo.
"Na začetku so si vzeli nekaj časa. Ta liga se počasi odpira za tujce, zato so bili dva, tri mesece zadržani. V tem času sem se že naučil toliko ruščine, da sem se lahko pogovarjal z njimi. S tem sem jim pokazal, da si želim biti v tej garderobi, in potem so me tudi dokončno sprejeli vanjo," je razlagal Tavželj, ki se je dotaknil tudi miselnosti svojih soigralcev o aktualnih in neaktualnih svetovnih dogodkih. "V njihovi kulturi, miselnosti smo mi na eni, oni pa na drugi strani. Vmes je zid. To se čuti na vsakem koraku, kamorkoli smo šli, kadarkoli smo gledali televizijo in predvsem poročila. Veliko stvari se mi je zdelo pretiranih, njim so se zdele normalne. Mnenja so različna, da, a prepad med nami in njimi je tako velik, da sem se po določenem času raje držal neke sredine. Veš, da ni vse res, kar ti dajo z vzhoda, in da ni vse res, kar prihaja z zahoda."
ŽIVLJENJE KOT TAKO NE OBSTAJA
Ob tej priložnosti smo se ozrli tudi v naslednjo sezono. Pogovorov o tem, ali bi ostal v Neftekamsku, še ni bilo, Tava pravi, da bodo še malo počakali in da bo vse jasno čez čas. Dejal je, da bi ostal: "Ampak! Gre spet za leto življenja, ki ga nočem živeti. Z veseljem bi še naprej igral v tej ligi, ker je glede hokeja vse organizirano na visoki ravni, a življenje kot tako ne obstaja. Mislim, da je bila to zame zadnja sezona, je pa odvisno tudi od tega, kar se bo zgodilo čez poletje," je z zadržkom govoril visokorasli branilec.
TE BESEDE SPLOH NOČEM UPORABLJATI
Ko smo ga vprašali, kako zelo je utrujen, je globoko vzdihnil in šele po daljšem premoru odgovoril. "Besede utrujen sploh nočem uporabljati. Ne počutim se, da bi že imel toliko energije, kot bi je želel. Psihično je bilo zelo, zelo težko, sploh pa zadnje tedne v finalu. V tem fizična moč sploh ni bila več pomembna, ampak samo še psihološki vidik. Vse se nabere. Da si daleč od doma, pa tako dolgo časa, vseskozi si v pogonu. Ker sem zdaj v novi garderobi, se tudi psihično že malo boljše počutim, a nisem še v redu. Spet se navajam govoriti slovensko," se je nasmehnil.
VSEGA SE DRŽIJO NA KRATKO
Toros iz Neftekamska je tretjič v štirih letih osvojil to lovoriko, kar kaže na to, da se tu z drugim kot naslovom ne zadovoljijo. Glede na zgoraj opisano, smo ga vprašali, kako je bilo s pritiskom in soočanjem z njim. Kot smo že zapisali, je zaradi tega izgubil nekaj kilogramov.
"Pritiski so bili izjemni v rednem delu sezone. Pričakovali so, da bomo med najboljšimi štirimi ekipami, mi pa smo bili še deset tekem do konca rednega dela na meji končnice. Po ne vem koliko letih se je zamenjal trener, kar je bil svojevrsten šok, za njih je bilo to izredno težko. Bilo je mnogo sestankov, resnično poskušajo vsakega držati zelo na kratko, vseskozi so nam dajali vedeti, da hočejo več. Težko je bilo," je pripovedoval 31-letni branilec.
V končnico so se nato komajda uvrstili, Andrej pa je pojasnil, da so med najboljših 16 prišli zaradi malenkosti. "Ko smo si zagotovili končnico, so pritiski izginili in naša igra je postala povsem drugačna. Dobili smo zaupanje vodstva, zaupanje v garderobi. Šlo je za take pritiske, ki jih še nisem doživel nikdar in nikjer drugje.«
VSE OSTALO PA IMAMO
S tako velikimi se v taboru slovenske reprezentance zagotovo ne bo srečeval. Kot je dejal, mu že sprememba okolja ugaja, čez nekaj dni, ko bo še malo bolj prišel do sape, bo vse postalo veliko lažje.
V Neftekamsku sem moral veliko misliti, po kateri poti bom šel, ker tam nimajo kanalov in se voda zadržuje povsod. Na treninge sem vsak dan hodil v planinskih čevljih, nimajo niti pločnikov, samo neke potke.
"Nikoli se ni težko pridružiti reprezentanci, zdaj je toliko boljše, ker gremo na svetovno prvenstvo," je dobre volje odprl to temo in spregovoril še o svojih pričakovanjih na Češkem. "Fantje so v tem času to že velikokrat povedali in tudi jaz bom rekel, da imamo letos veliko priložnost najprej za obstanek, to je seveda prednostna naloga. Bi se pa navezal na svojo končnico, kjer smo bili osredotočeni le na to, da se vanjo prebijemo, in verjeli, da bo potem že drugače. Tako je, ko bomo spravili skupaj dobre tekme, bo tudi rezultat dober. Ko bo dober rezultat, se bodo možnosti za obstanek povečale in v tem primeru se bomo lahko razbremenili. Šele potem se lahko zgodi še kaj več," je razglabljal Tava.
Ko smo se pogovarjali še o tem, kaj bo odločalo zmagovalce, je izstrelil besedo detajli. "Vsakič, ko boš na ledu, boš moral biti zbran, in če si odločen, da boš nekaj naredil, je to treba narediti. Če bomo delovali tako, talenta imamo dovolj, bomo v redu. Odločitve bodo tiste, ki bodo v določenih trenutkih tehtnico nagnile na eno ali drugo stran. Detajli bodo odločali, vse ostalo pa imamo," je izjavil Andrej, ki trdi, da se glede na to, v kakšnih ligah igrajo risi, z veliko samozavesti odpravljajo na Češko.
