Prvič v karieri. Cene uradnih hotelov so namreč na vseh takih in drugačnih prvenstvih, še posebej pa na olimpijskih igrah, vedno zasoljene. Nekako je navada, da se vedno oziram stran od uradnih ponudb, iz izkušenj lahko trdim, da lahko človek vselej najde hotel, ki je enakovreden po kvaliteti, a cenovno ugodnejši. Tokrat ga ni bilo treba iskati, saj so se Čehi izkazali z nelakomno ponudbo.
Kot me je presenetila Ostrava – v pozitivnem smislu, čemur sem nekaj vrstic namenila že v včerajšnjem dnevniku –, me je presenetil tudi hotel. Sobe so simpatične, pohištvo sicer ni najbolj moderno, je pa funkcionalno. Trda postelja mi je všeč, drugi se nad njo malo pritožujejo, izredno pomembna stvar, brezžična povezava, je na voljo (ne vedno, večinoma pa), edini obrok, ki ga v hotelu zauživam – zajtrk –, je raznolik, na voljo imamo celo kuharja, ki ti po želji pripravi omleto ...
Pred kratkim so prenovili recepcijo, hotelski bar in čakalnico oziroma delovni/družabni prostor, res luštno, a da je hotel star, vseeno ne morejo v celoti skriti. Še posebej izstopata dvigali, ki se nevarno zazibljeta, ko vstopiš. Zdi se in mislim, da me občutek ne vara, da se istočasno z mojo težo (okoli 63 kilogramov) spustita še za dva centimetra, da ne govorim o glasnem in strašljivem poku ob vstopu.
Obstaja pa stvar, ki mi kravžlja živce. Zavese. Dvojne. Najprej čipkaste, čez katere visijo še črtaste v modro-bež barvi. Na videz čisto lepe, popestrijo sobo z rjavim pohištvom, a najbolj bode v oči, da so neuporabne. Ali veste, kdaj se te dni dela dan? Kdaj vzide sonce? No, zelo zgodaj. Zelo. Če sem bolj natančna (to sem seveda preverila s pomočjo gospoda googla), se je recimo v ponedeljek zora naredila ob 5.19. Hitro postane svetlo, na službenih poteh pa bolj ali manj zaradi številnih idej in samokritičnih vprašanj, ali sem to in to napisala dobro, korektno, kaj vse me še čaka ta teden, kaj moram narediti jutri …, izredno slabo spim. Zaradi stresa, ki pride s to službo.
Moje zavese k temu nič ne pripomorejo, ker so pretanke, skorajda prosojne, tudi prekratke (okna tudi nimajo rolet, kar sem večkrat preverila z norimi mislimi o tem, da se bodo čez noč kar pojavile), zdaj prvič v življenju spim z masko za spanje, kupljeno v bližnjem nakupovalnem središču. Imela sem srečo, bila je zadnja.
S težavami s spanjem sem se prvih nekaj noči soočala le jaz, zadnje dni pa se nad v zgodnjih jutranjih urah presvetlo sobo že pritožujejo tudi moji kolegi. Noči so tako tudi zaradi tega še malo krajše, kot bi si želela, potem pa se mi pripetijo še dodatne stvari, ki me prikrajšajo za uro ali dve tega že tako rahlega in nemirnega spanca. Tako se na primer zgodi, da me slabi dve uri pred budilko – točno ob 6.21 – s klicem, ki je bil narejen po nesreči, zbudi nadrejeni … Resnično neprecenljivo.
Po drugi strani pa je bil ob 7.26 tale zapis že končan.
