V četrtek zgodaj zjutraj je tako dekle – jaz – v družbi treh fantov, kolegov z različnih medijev, odpotovalo na lov za novimi, zanimivimi zgodbami in sogovorniki, ki jih bom, če bo treba, lovila tudi po vsej Ostravi.
Naša vožnja je minila brez večjih pretresov, predvsem pa z mnogo smeh in ob obujanju spominov na pretekla prvenstva in taka in drugačna druženja. Avstrijo in še Češko smo prečkali ekspresno hitro, super, saj smo lovili prvi trening risov v Ostravi.
Priznam, da sem še posebej zadnje dni pred našim odhodom kar malo jezno pogledovala v Prago. Že to, da skupina A igra v eni od najlepših evropskih prestolnic, ima svoj čar, ko pa so reprezentance počasi razkrivale, kdo bo na praškem turnirju igral v dresih svojih držav, je moje bentenje postalo še večje. Seveda bom na svetovnem prvenstvu glavnino svojega časa in prostora v našem časniku namenila risom. Zaradi njih sem tu, oni so naši in tako je prav. A treba je iskati tudi druge zanimive zgodbe zunaj našega tabora, ki bi vam, našim bralcem, prvenstvo približale na drugačen način, ki bi približale nehokejski, netekmovalni del dogajanja v Ostravi, hkrati pa si želim govoriti z najsijajnejšimi možmi tega športa. In na moje razočaranje se je več takih zbralo v Pragi kot Ostravi, posledično je raslo moje nerganje, predvsem pa zavidanje kolegom, ki bodo poročali iz največjega češkega mesta.
Ostrava je imela v mojih mislih tako že a priori grenak priokus, a v zadnjih dneh me je presenetila. Vedela sem, da gre za industrijsko mesto, vzdevek jekleno srce republike ji povsem pristaja, a vseeno mesto ni tako jekleno, da mi ne bi bilo všeč, in se že veselim, da bom, ko bom imela čas, še malo bolj raziskala vsaj središče mesta, če bo le priložnost, bi rada obiskala živalski vrt, pravijo, da je sijajen. Do zdaj sem večino časa preživela tam, kjer ga bom tudi sicer največ, v dvorani in v njeni okolici.
Leta 2004 prenovljena ČEZ Arena je, kar zadeva novinarsko delo, sijajna. Vse je narejeno pametno, funkcionalno, malo daljši sprehod, ki prav nič ne škodi, je potreben le do dvorane za trening, ki zelo spominja na našo v Zalogu.
In kaj me je na prvo žogo najbolj presenetilo, ko sem prvič hodila v okolici športnih objektov? Velikansko število policistov, redarjev, psov in tudi »specialcev«. Česa takega nisem doživela na nobenem prvenstvu do zdaj. Neverjetno veliko je pregledov, od avtomobilov, kjer z ogledali iščejo bombe, do tega, da moramo na vsakem vhodu čez rentgensko napravo, ki je kolegu fotografu Vidu zagodla že prvič, ko se je z njo srečal.
Na srečo je bil zadnji v vrsti, saj bi s čakanjem nanj izgubili vsaj deset minut (vsaka je v našem urniku dragocena), zato pa sem lahko s kotičkom očesa opazovala njegovo pregovarjanje s češkimi varnostniki in varnostnicami, ki so mu v njegovih dveh nahrbtnikih, polnih fotografske opreme, našli škarje, za katere sploh ni vedel, da jih ima, in ki jih zdaj tudi več nima. Sama imam skoraj vsakič težave s hrano, a to je že zgodba za kakšen drug dnevnik.
