Gregor Rigler, bili ste vodja prve slovenske curling ekipe, ki je kadarkoli nastopila na WWMG. Zakaj ste se odločili, da nastopite? Kako ste izbrali ekipo?
WWMG iger nisem poznal, in ko je prišlo vabilo na zvezo, sem se seveda takoj navdušil nad idejo, da bi tudi Slovenija nastopila s svojo ekipo na teh igrah, in poslal vabilo na vse slovenske klube. Ker odziva ni bilo, smo se na enem izmed treningov začeli pogovarjati, ali bi kdo nastopil. Edini pogoj je bil, da lahko nastopajo na igrah samo starejši od 35 let. Takoj so se odzvali Helena, Barbara in Miha. Igre so nas prevzele z velikostjo in številom nastopajočih. V 12 panogah se je pomerilo prek 3200 igralk in igralcev. Predvsem pa nas je navdušilo dejstvo, da so bile prve WWMG leta 2020 na Bledu v Sloveniji in da je bil ena vodilnih sil ideje o teh igrah Janez Kocijančič, nekdanji predsednik OKS in predsednik Evropskega olimpijskega komiteja. Projekta WWMG smo se lotili resno in redno trenirali v Planici in italijanskem Clautu. Sodelovali smo na pripravljalnem turnirju v poljskem Belchatovu. Kot edina slovenska ekipa smo nastopili proti štirim ekipam – iz Kanade, Švice, Rusije, ZDA. Konkurenca je bila izjemno huda, a spletli so se prijateljski odnosi, ki jih še danes negujemo in si obljubljamo, da se vidimo na naslednjih igrah leta 2024. In to je bilo bistvo želje po udeležbi – tkanje prijateljstva in vezi v športnem okolju.
Helena Modrijan, slišali smo, da ste ob igranju skrbeli tudi za pravočasne prihode ekipe na tekme in spremljevalne dogodke. Je bil urnik naporen? Kako bi strnili vtise in spomine z WWMG?
Na WWMG smo se športniki pomerili v 12 različnih disciplinah, ki so bile na več prizoriščih. Curling je bil v Kitzbühlu, medtem ko je bilo osrednje dogajanje v 90 km oddaljenem Innsbrucku. Naša ekipa se je v Innsbrucku udeležila otvoritvene in zaključne slovesnosti, ki sta potekali v velikem slogu s sprehodom več kot 3000 športnikov skozi mestno jedro do glavnega odra. Dobra organizacija je bila zelo pomembna, saj takšno tekmovanje od športnikov ne zahteva le vrhunske predstave na ledu, temveč tudi disciplino glede spanja, prehranjevanja, ogrevalnih treningov … Ob vsem tem ne smemo pozabiti na čas, ki smo ga namenili spoznavanju in druženju z ostalimi udeleženci, ki nam bodo tako kot celotna izkušnja za vedno ostali v posebnem spominu.
Barbara Hren, na turnirju ste igrali v mešani ekipi. Kakšne so posebnosti igranja v mešani ekipi? Kako ste se znašli v tej vlogi, glede na to, da običajno igrate na drugem položaju in v ženski ekipi?
Edina posebnost mešane ekipe je ta, da morata biti v ekipi dve ženski in dva moška igralca, ki igrajo po zaporedju 1, 2, 1, 2. Splošna pravila igre pa ostajajo enaka za vse vrste ekip. Glede na to, da sem vodja ženske ekipe Spolzke (HK Velenje), mi je to tekmovanje predstavljalo izziv, predvsem pa novo pridobljena znanja in izkušnje na področju mednarodnih tekmovanj. Vsaka nova izkušnja pomeni prenos znanja, tehnik in taktik igre soigralcem in širši pogled na igro.
Miha Frece, glede na to, da ste predsednik marketinške komisije pri CZS, ste bili z organizacijo iger WWMG zadovoljni?
Kot so že moji predhodniki povedali, je na teh igrah sodelovalo okoli 3200 športnikov z vsega sveta, kar pomeni, da je organizacija izjemno zahtevna. Samo za primerjavo lahko povem, da je na zadnjih zimskih olimpijskih igrah sodelovalo okoli 3000 športnikov. Organizacija je bila glede na kompleksnost in obseg prireditve dobra in lahko pričakujemo, da bodo vsake WWMG boljše.
Bi lahko tovrstno tekmovanje gostila tudi Slovenija?
V preteklosti je tekmovanje že bilo v Sloveniji, zato verjamem, da bi igre lahko organizirali ponovno. Nenazadnje je tovrstna športna prireditev izjemna promocijska in marketinška priložnost za vsako državo. Pri tem pa je treba poudariti, da je izjemno pomembno, da se pri tovrstnih organizacijah že na začetku določajo cilji in strategije. V Sloveniji to zadnje po mojem mnenju po navadi ni na prvem mestu, temveč je potisnjeno v ozadje. To pa pomeni, da lahko velik potencial hitro izzveni na krožnikih v VIP-šotorih.
