Curling ali šah na ledu, kot ga pogosto imenujejo zaradi izjemne taktičnosti, izvira iz Škotske. Razvil se je v 16. stoletju kot družabna športna igra na zaledenelih jezerih. Curling se je hitro razširil po svetu in, predvsem po zaslugi Kanadčanov, kmalu prerasel iz družabne igre v resen šport. Na olimpijskih igrah se je prvič pojavil že leta 1932, a le kot demonstracijska disciplina. Prav tako je tudi na rednem sporedu paraolimpijskih iger kot curling na invalidskih vozičkih.
Prva posebnost športa: metle
Pred kamni igralci pometajo s posebnimi metlami. V preteklosti so bile to sirkove metle, danes pa so te narejene posebej za curling. Imajo lesen, kovinski ali karbonski ročaj, glava metle pa je prevlečena s posebno tkanino. Razvoj curlinga se pozna tudi v razvoju opreme. Samo od zadnjih olimpijskih iger do danes se je zasnova metle precej spremenila, kar pripomore k večji učinkovitosti pometanja. Igralci s pometanjem vplivajo na smer kamna in predvsem na njegovo dolžino. Najboljši pometači lahko s pometanjem podaljšajo kamen za kar dva metra.
Druga posebnost športa: curling spirit
Tisto, kar curling loči od drugih športov, pa je njegov poseben duh. Duh curlinga ali curling spirit je specifičen izraz, ki opisuje odnos in spoštovanje, ki ga igralci curlinga izražajo do soigralcev, nasprotnikov in do športa samega. Izraz najbolje opiše trditev, da igralec curlinga raje izgubi, kot da bi zmagal na nepošten način. Športni duh curlinga predstavljajo pravila, ki niso zapisana, vendar jih spoštujejo vsi igralci, tako profesionalni kot amaterski. Cilj curlinga je prikazati svoje sposobnosti in znanje, sodelovati in igrati odlično igro, nikoli pa ni cilj zmagati za vsako ceno. Duh curlinga je najvišja oblika fair playa v športu. Curling spirit se kaže v športnem navijanju, v čestitanju nasprotnikom za dobro potezo, v športnem vedenju in ne nazadnje tudi v nenapisanem pravilu, da zmagovalec plača pijačo poražencu.
Tretja posebnost športa: sodniki igrajo le minimalno vlogo
Sodniki imajo v curlingu precej pasivno vlogo, lahko bi rekli, da tudi precej administrativno. Pred tekmo vodijo treninge ekip, merijo podane kamne, ki odločajo o tem, kdo začne tekmo, ter skrbijo za table z rezultati in potrjujejo rezultate. Med tekmo se vmešajo le, če je prekršeno katero izmed pravil, kar se med tekmo navadno ne zgodi. Če med ekipama pride do nesoglasja, se o razpletu najprej pogovorita vodji ekip, šele nato se vmeša sodnik. V nekaterih primerih pa je odločitev popolnoma na strani vodij ekip. Če se nasprotna ekipa denimo v zadnjih metrih poti kamna med pometanjem po nesreči dotakne svojega kamna, kar je prekršek, se vodja nasprotne ekipe odloči, kaj se bo s tem kamnom zgodilo. Ima pravico, da tak kamen izloči. V praksi pa je tudi na najvišji ravni močno prisoten curling spirit, zato vodje tega navadno ne naredijo, ampak se, sploh v primeru manjšega dotika, odločijo, da se na ledu nič ne spremeni.
