"Vse je pripravljeno za napad na kolajne," je na novinarski konferenci pred odhodom v Peking dejal trener slovenske reprezentance Izidor Šušteršič, katerega optimistične napovedi so se uresničile. Še več. Njegova pričakovanja so tekmovalci presegli, saj se odličij v obeh konkurencah zagotovo ni nadejal.
V glavi je sicer zagotovo imel le fante, še posebej Mastnaka, ki je že dalj časa napovedoval, da bi lahko bil po Žanu Koširju drugi slovenski deskar z olimpijskim odličjem. Na prejšnjih igrah je v osmini finala le stotinko izgubil proti poznejšemu prvaku Švicarju Nevinu Galmariniju, po igrah pa je še naprej nizal uspehe, zmagoval v svetovnem pokalu, postal pa tudi svetovni podprvak in dobitnik malega kristalnega globusa za zmago v seštevku svetovnega pokala v paralelnem veleslalomu.
Tudi v letošnji sezoni je kazal odlične predstave, na zadnji tekmi svetovnega pokala v Simonhöheju je bil drugi, na Kitajsko pa odpotoval samozavesten in prepričan, da je lahko na tekmi zelo visoko. To je dokazal s četrtim mestom v kvalifikacijah, nato pa je v izločilnih bojih po vrsti premagal Nemca Yannicka Angenenda, Poljaka Oskarja Kwiatkowskega in v polfinalu še olimpijskega prvaka iz Sočija ameriškega Rusa Vica Wilda, ki je na koncu zasedel tretje mesto.
V finalu je Slovenca čakal Avstrijec Benjamin Karl, bržkone najboljši deskar zadnjega desetletja, specialist za velike tekme, dobitnik osmih kolajn s svetovnih prvenstev in dveh olimpijskih. Zlata mu je sicer še manjkala, jo je pa osvojil tokrat, čeprav je bil že v izgubljenem položaju. Približno na sredini proge je storil napako, pred njo in po njej zaostajal, na žalost slovenskih navijačev pa se je napaka pripetila tudi Celjanu, ki je zaostal in ciljno črto prečkal z držanjem za glavo. Zavedal se je izpuščene priložnosti, da bi postal olimpijski prvak.
"Najbrž sem se že tudi že sam videl kot olimpijski prvak," je priznal Mastnak. "Ampak če hočeš biti zlat, moraš vseh šest voženj odpeljati brez napak. Uspelo mi je pet zelo dobrih, šesta ni bila optimalna. Veliko stvari se je zgodilo v tej vožnji. Začel sem super, si pridobil prednost in tudi nadaljeval zelo dobro. Potem je Benjamin naredil napako, me zasul s snegom. Niti nisem videl, kaj se je pripetilo, a sem pomislil, da bi se morda lahko zadela … Moja očala so se zarosila, poskušal sem se boriti. Vedel sem, da moramo samo priti do cilja, vendar mi ni uspelo. Na žalost, ampak tudi srebrna medalja je dobra," je nadaljeval dobitnik srebrnega odličja.
Je potemtakem napaka tekmeca naredila več škode kot koristi? "Hja, v našem športu moraš biti osredotočen nase, v finalu mi to ni uspelo v zadostni meri. Njegova napaka? So dejavniki, ki te malce vržejo iz tira. Sploh če misliš, da se bo zabil vate, zato malce spremeniš linijo. A to ni izgovor. Moral bi se pripeljati do cilja, četudi bi si zlomil smučarski čevelj, ali če bi si zlomil desko," je Celjan povedal brez olepševanja.
Občutki so bržčas mešani. Ali pač? Je bolj vesel olimpijske kolajne, ali bolj 'grize' za napaka tik pred koncem finala. Ali je to vprašanje morda prepovedano? "Ni prepovedano, sploh ne, ampak o tej napaki ne razmišljam več. Danes se nisem počutil najboljše, na tej progi nisem bil domač, v vsaki vožnji sem se boril kot lev. Oprijem ni bil takšen, kot bi si želel, tudi postavitev je bila zelo 'direktna', kar mi načeloma ne ustreza. Toda iz sebe sem iztisnil maksimum," je odvrnil še en slovenski junak.
