Nam zaupate, kako ste spoznali curling in kaj vas je najbolj pritegnilo?
Andreja: Pred štirimi leti sem čisto po naključju spoznala današnje prijatelje, ki so me povabili na curling. Z vsakim dnem na ledu mi je bil ta plemenit olimpijski šport vse bolj všeč. Želja po ponovnem nastopu na OI, tokrat kot najstarejša tekmovalka, pa je bila prav tako vse večja. Curling je šport za prijazne ljudi, za ljudi s pozitivnim pogledom na življenje in čistimi mislimi. Tukaj ni čutiti sicer v Sloveniji prepogoste nevoščljivosti in razdvojenosti. Skratka, curling – to je treba probat.
Marko: Kot sem že omenil, sem s curlingom povezan že deset let. Za ta olimpijski šport me je po naključju navdušil sodelavec. Ves čas sem član Curling kluba Ljubljana, kamor sem se včlanil kakšno leto in pol po prihodu curlinga v Slovenijo. Po mojem mnenju je to kar zgodaj. Lahko povem, da je k moji športni karieri v curlingu pripomogla odlična družba, soigralci in »curling spirit«. Curling namreč krasi to, da potrebuješ nekaj telesne pripravljenosti, ravnotežja, strategije in »curling spirit«. Ta pomeni, da ne glede na to, če izgubiš ali zmagaš, vedno tekmo zaključiš s skupnim druženjem ob pijači. Pri tem je še posebej zanimivo, da pijačo vedno plača zmagovalec. Imenitno, kajne? Torej, če slučajno doma pozabiš denarnico, ti pijačo plača nasprotnik, pod pogojem, da na ledu izgubiš.
Vrnimo se na predkvalifikacijski olimpijski turnir. Kakšna je bila organizacija turnirja? Kakšna so bila pričakovanja in kako je turnir v praksi potekal?
Marko: Na začetku sem bil pred veliko odgovornostjo, kar malce negotov. Pomembno mi je bilo, da ne razočaram prijateljev in Slovenije. Ko sva z Andrejo dobila seznam ekip z imeni nasprotnikov, sem takoj »poguglal«, kakšni so naši nasprotniki. Internet je bil poln njihovih curling fotografij in dosežkov. Večina je nizala svoje prve svetovne dosežke, še preden sem jaz sploh slišal za curling. Njihovih dosežkov je bilo toliko, da sem na Wikipediji moral »listati« strani. Zmrazilo me je, saj je bil edini moj zadetek profil na Facebooku. Je pa res, da je po mojem mnenju Slovenija bila edina država na tem turnirju, ki še vedno nima curling dvorane. Kakovost treninga in pogojev ni primerljiva z državami, ki skrbijo za ta olimpijski šport. Pri nas se trenira na ledu, ki je bil predhodno razrit s hokejskimi drsalkami. V tujini pa curling poteka v specialnih curling dvoranah s popolnim "curling ledom". V Sloveniji imamo srečo, da imamo tehnično ekipo, ki se ves čas trudi, da v neprimernih prostorih pripravi pogoje, ki omogočijo vsaj osnovno treniranje. Znanje za pripravo ledu in tekmovanj so pridobivali tudi v tujini, zato bi bilo za slovenski curling izjemno koristno, če bi imeli posebno dvorano za igranje curlinga, kjer bi to znanje res prišlo do pravega izraza.
Na ta turnir sem prišel z veliko željo po uspehu in prej omenjeni nasprotniki me niso prestrašili. Organizacija turnirja je bila odlična in vse je potekalo v olimpijskem duhu. Na prizorišču so poskrbeli za vse. Lahko priznam, da se ob taki organizaciji človek lahko počuti kot zvezda. Od pristanka letala v Erzurumu do odhoda je vse potekalo brez težav. Morda sem pogrešal malo več neuradnega druženja z nasprotniki, ampak zaradi strogih covidnih pravil tega žal ni bilo. Ob tem bi se zahvalil Curling zvezi Slovenije, CK Ljubljana, CK Jesenice in posameznikom, ki so nama z Andrejo pomagali pri pripravah za turnir in iskanju sredstev. Vsaka pomoč je bila nesebična in seznam curling prijateljev, ki se jim ob tej priložnosti zahvaljujem, je dolg.
Kako ocenjujete razmere v slovenskem curlingu? Ali imamo dobre razmere, kje so še možnosti za napredek? Ali poleg nastopov v dvojicah sodelujete še v kakšni drugi panogi v curlingu?
Andreja: Vse je super, samo za osnovo pa ni poskrbljeno – nujno potrebujemo pravi curling led in pravo curling dvorano. To je dejansko šport za vse generacije, lahko bi rekli, da je tudi družinski šport, primeren za team buildinge in še in še ... Dejstvo pa je, da si napredka v smislu vrhunskih dosežkov ne moremo obetati, če ne bo primerne dvorane za trening. Sama sodelujem tako v ženskih kot mešanih ekipah.
Marko: Zza napredek in stalne vidne vrhunske rezultate na svetovni ali evropski sceni potrebujemo dvorano za curling. To, da moraš za pravi trening potovati v tujino (Slovaška, Avstrija, Madžarska), je drago in nima nobenega smisla! Glede panog pa moram priznati, da sem prvič sodeloval v zasedbi mešanih dvojic. Igra in pravila so malce drugačni od klasične igre, kjer nastopajo štiri igralci, a sem se hitro privadil. Sicer pa sem ves čas član moške ekipe Kladivarji, s katero nastopam na državnih prvenstvih in v slovenski curling ligi. Ob posebnih priložnostih sodelujem tudi v mešanih ekipah in se udeležujem tekmovanj v okviru Slovenije.
