Da bo Sara postala vrhunska plavalka, je postalo jasno že leta 2004. Že leto prej si je na mladinskem EP na 100 metrov prosto priborila četrto mesto in ugotovila, da je najboljša v prostem slogu, čeprav je želela plavati hrbtno. Leta 2004 je na mladinskem SP v Lizboni zmagala na 100 in 200 metrov prosto, pri čemer je na daljši razdalji dosegla tudi svetovni rekord mladinskih prvenstev.
S tem si je kot najmlajša plavalka priborila mesto v slovenski reprezentanci na olimpijskih igrah v Atenah. Leta 2005 je na svetovnem prvenstvu v kanadskem Montrealu postala prva slovenska plavalka, ki je prišla v finale svetovnega prvenstva in tam zasedla peto mesto. To ji je uspelo tudi dve leti pozneje na SP v Melbournu, kjer je bila sedma na 200 metrov delfin.
Vrhunec kariere za takrat 20-letno plavalko je prišel v letu 2008. Najprej je v Eindhovnu na 200 prosto Sloveniji po 27 letih in Borutu Petriču priplavala zlato kolajno na evropskem prvenstvu, hkrati prvo za samostojno državo, nato pa na OI v Pekingu še sploh prvo in še vedno edino plavalno olimpijsko kolajno.
"Na prvenstvu v Eindhovnu se je res vse izšlo po načrtih. Tudi zaradi vseh teh izkušenj je prišla prva kolajna, ki mi je dala največjo samozavest, obenem pa je bilo to zame največje presenečenje, saj sem se pred sezono bolj kot na 200 metrov prosto pripravljala na delfinovo tehniko," se Sara danes spominja svojega prvega res velikega uspeha, ki ga je nekaj mesecev pozneje nato uspela še nadgraditi.
"Vsak mesec sem bila sekundo hitrejša in z mislimi, da sem sposobna osvojiti olimpijsko kolajno. Na OI sem šla z drugim izidom sezone in tudi z visokimi pričakovanji. Tekmo sem sicer vzela kot vsako drugo in nisem bila obremenjena z igrami, kar je bilo takrat zelo pomembno. V vodi je bilo nato drugače, saj ko se dotakneš table, ne veš, ali si osvojil kolajno ali ne. Ko sem videla, da sem druga, je bil to zame nedvomno vrhunec kariere in najlepši trenutek v življenju," je še dodala o svojem največjem uspehu.
AMERIKA PRELOMNICA TAKO IN DRUGAČE
Po uspehu v Pekingu se je odločila, da kariero nadaljuje ob študiju v ZDA, točneje na univerzi Berkeley. Tam je glede študija hitro napredovala, v plavanju pa nazadovala.
Polfinale je bil njen končni domet tako na SP 2009 v Rimu in 2011 v Šanghaju kot na EP 2010 v Budimpešti in na njenem zadnjem nastopu na OI 2012 v Londonu. Le še na EP 2012 v Debrecenu ji je uspelo priplavati do finala in petega mesta v njeni paradni disciplini 200 metrov prosto in celo brona s štafeto, a je treba upoštevati tudi to, da je bilo to prvenstvo zaradi poznejših OI zasedeno nekoliko slabše.
Sara je pred dnevi v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo dejala, da obžaluje le odločitev, da se plavanju ni stoodstotno posvetila še eno sezono. "Lepo bi bilo, če bi takrat na SP v Rimu 2009 dosegla še kakšen super izid. Odšla sem na študij v novo okolico, kjer sem se morala navaditi na novo življenje, kar me je športno malo ustavilo," priznava danes.
Dejstvo torej je, da se je Sara v nekem trenutku svoje kariere odločila, da bo študij dobil prednost pred vrhunskim športom. S tem seveda ni nič narobe, saj je Sara kot zlata maturantka na mednarodni maturi na ljubljanski bežigrajski gimnaziji hitro spoznala, da je tudi zanj zelo nadarjena.
Študij psihologije jo je hitro potegnil vase, in to se je poznalo na plavalnih dosežkih, čeprav je morda nekoliko naivno pričakovala, da bo enako uspešna pri obeh dejavnostih. V novem olimpijskem letu se je domov vendarle vrnila nekoliko prej, a za finale v Londonu to ni bilo več dovolj.
Njen prejšnji trener in sedanji selektor Miha Potočnik v kratkem času, ki ga je pred velikimi tekmovanji še imel na razpolago, z njo ni več mogel delati čudežev, tudi zato, ker se je njen trening v ZDA in doma vse preveč razlikoval.
Po enoletni prekinitvi je lani jeseni spet zastavila na novo, za letos še napovedala nastop na državnem prvenstvu, nato pa po prvih višinskih pripravah vendarle spoznala, da njeno telo ni več navajeno na največje napore in da nima več volje in motivacije, da bi zanje žrtvovala še dve leti življenja do naslednjih OI v Riu.
ČEZ LUŽO USPEVA LE REDKIM
Izkušnje slovenskih plavalcev, ki odhajajo v ZDA, so precej podobne izkušnjam, kot jih ima Sara Isaković. Vsi so tam uspešno zaključili študij in se po večini uveljavili v svojem poklicu, v plavanju pa posebnega napredka niso napravili.
Celo nasprotno, pri večini so šli njihovi rezultati na največjih tekmovanjih navzdol. Jernej Godec je denimo celo doktoriral iz imunologije na slovitem Harvardu, njegov plavalni razvoj pa se je v zadnjih letih kariere zaustavil. Nekateri so potem spet postali uspešnejši, ko so se vrnili domov.
Tak primer je denimo Anja Čarman, ki je ponovno začela bolje plavati šele ob vrnitvi v Slovenijo. Tudi naš trenutno prvi plavalni adut Damir Dugonjić spet resno razmišlja, da bi se iz ZDA do iger v Riu vrnil domov in delal s svojim trenerjem Markom Medveškom, s katerim sodeluje že od otroštva. O tem je že skoraj prepričal ameriško soprogo Camillo, ki se mu je pripravljena pridružiti pri tem projektu.
Trend odhodov najbolj nadarjenih slovenskih plavalcev in plavalk na študij v ZDA se bo očitno nadaljeval. Tjaša Oder je denimo zadnje leto prebila na študiju v Arizoni in priznala, da ji tamkajšnji treningi še niso zlezli pod kožo. "V ZDA se trenira v jardskem bazenu, in ko sem prišla domov, sem s prilagoditvijo na 50-metrskega imela kar nekaj težav. Šele na višinskih pripravah v španski Sierri Nevadi sem začela dobivati prave občutke," je povedala po vrnitvi.
Po besedah selektorja se je zanje odločila ravno v zadnjem trenutku, da je še pravočasno ujela pravo formo za bližnje EP v Berlinu. V teh dneh se čez lužo odpravlja tudi lanskoletni mladinski svetovni prvak Peter John Stevens in prav zanimivo bo opazovati, kako bo potekal njegov plavalni razvoj.
BOLJŠI POGOJI KOT GLAVNI RAZLOG
In zakaj slovenski plavalci vedno pogosteje odhajajo študirat na ameriške univerze? Glavni razlog so zagotovo boljši pogoji za usklajevanje študija in plavanja, ki ob okorelem šolskem sistemu v Sloveniji ne omogočajo, da bi bil nekdo uspešen na obeh področjih hkrati. Poleg tega plavalci za študij na ameriških univerzah dobijo za naše razmere kar dobre štipendije, o katerih doma lahko samo sanjajo.
Tudi pogoji za trening pri nas v mnogih centrih, najbolj seveda Ljubljani, niso primerljivi s tistimi, ki so jih plavalci deležni na drugi strani luže. Boljši pogoji seveda zahtevajo tudi večje finančne vložke, tako v infrastrukturo kot v trenerski in medicinski kader, denarja pa kot na mnogih drugih področjih za te stvari ni nikoli dovolj.
Dokler bo tako, vsaj v bližnji prihodnosti pa ne gre računati, da se bodo stvari začele premikati na bolje, bodo najbolj nadarjeni slovenski plavalci še naprej bežali v Ameriko.
Za eno od prednosti treniranja na drugi strani Atlantika plavalci pogosto navajajo tudi večjo konkurenco in primerjavo z drugimi plavalci. To sicer drži, kakor tudi to, da so slovenski plavalci v veliki skupini le eden ali ena izmed mnogih in da jim njihovi ameriški trenerji ne posvečajo niti približno takšne pozornosti kot trenerji v slovenskih klubih.
Če k temu dodamo še treninge in tekme v jardskih bazenih ter povečan obseg suhe vadbe in fitnesa, česar od prej niso vajeni, ter dejstvo, da morajo ob vrnitvi domov pred velikimi tekmovanji takšen način dela pri slovenskih trenerjih spet na hitro spreminjati, potem postane bolj jasno, zakaj jim bivanje v ZDA vsaj pri plavanju ne koristi toliko, kot si to predstavljajo, in zakaj so potem njihovi rezultati slabši od pričakovanj tako njih kot tudi javnosti.
RAJE BO TRENIRALA MOŽGANE
Sara se je torej odločila, da bo namesto v plavanje vso svojo energijo vložila v študij. Zanima jo področje športne psihologije, saj je na Berkeleyju študirala, kako športniki prenašajo stres in kako za to natrenirati možgane. Zanjo je to tudi najpomembnejše sporočilo vsem mladim športnikom: "Možgane se da natrenirati za psihične in fizične napore. Drugo najpomembnejše spoznanje pa je, da se v življenju iz vsakega padca nekaj naučiš in z več padci postaneš bolj odporen. To te okrepi in izboljša. Možgani se podzavestno prilagodijo temu, nekako podobno, kot bi treniral mišice. Več kot daš skozi, boljše je."
Ob koncu njene uspešne kariere ostaja malce grenak priokus, da bi v njej lahko dosegla še nekoliko več, kot dejansko je. Po svojem največjem uspehu, ki bi bil lahko osnova za vse naslednje, je pač zavestno študiju in nato karieri dala prednost pred plavanjem.
Za to ima vso pravico in nihče ji glede tega nima pravice česarkoli očitati. Vseeno pa se velja vprašati, ali so vsi vpleteni, ki so z njo kdaj sodelovali, uspeli izkoristiti ves njen talent in potencial, ki ga je imela v sebi. Športniki, kot je ona, se v tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, rodijo zgolj enkrat na deset let.SARINI NAJVEČJI USPEHI
Olimpijske igre
2. 200 prosto, Peking (2008)
14. 200 prosto, London (2012)
14. 4 x 200 prosto, London (2012)
16. 4 x 200 prosto, Atene (2004)
Svetovna prvenstva
5. 200 prosto, Montreal (2005)
7. 200 delfin, Melbourne (2007)
12. 100 delfin, Melbourne (2007)
13. 200 prosto, Rim (2009)
14. 4 x 200 prosto, Montreal (2005)
15. 200 prosto, Šanghaj (2011)
Evropska prvenstva
1. 200 prosto, Eindhoven (2008)
3. 4 x 200 prosto, Debrecen (2012)
5. 200 prosto, Debrecen (2012)7. 4 x 200 prosto, Budimpešta (2010)
8. 200 prosto, Budimpešta (2006)
8. 100 prosto, Budimpešta (2006)
Dvakratna mladinska evropska prvakinja leta 2004 ter srebrna in bronasta na
univerzijadi leta 2007.
