... A danes je glavna rokometna zgodba v Sloveniji igralec, ki ga na njegovem seznamu ni. Aljuš Anžič je s 17 zadetki za zmago Celja nad vodilnim in do Aljuševe eksplozije nepremaganim Trimom očaral rokometno Slovenijo.
Če bi bil celjski Zlatorog pariški Louvre, bi bila slika, ki jo je v dresu največjega slovenskega kluba na tekmi lige NLB proti dotlej neporaženemu Trimu naslikal 17-letni čudežni deček, njegova Mona Liza. Dobro, malo nas je zaneslo, vemo, pretiravamo, saj je bila taista dvorana v nekih drugih časih prizorišče epskega preobrata v režiji Dejana Perića, Sergeja Rutenke, Edija Kokšarova, Renata Vugrinca in druščine, ki so konec leta 2003 proti Ademar Leonu nadoknadili 13 golov zaostanka. Potem pa skupaj z Urošem Zormanom prinesli trofejo za naslov evropskega klubskega prvaka.
Ampak tisto danes zveni kot pravljica, zdaj so drug(ačn)i časi. In to je bila mojstrovina, ki s(m)o jo s tribun rokometnega hrama v Celju in izpred malih zaslonov gledali z izbuljenimi očmi ter odprtimi usti.
Aleš Anžič: Ponosen do neba
»Res je neverjetno. Sam sem vsako tekmo na trnih, ampak ne toliko zaradi Aljuša, ker poznam njegovo kakovost. Zaradi vseh fantov sem, ker res trdo delamo in si želimo zmagati tudi kakšno takšno tekmo, ko so nasprotniki favoriti. Aljuš pač dokazuje svojo kakovost, že prej jo je, zdaj še na članski ravni. Dela korake naprej. Upam, da to še ni vse,« nam je takoj po zadnji sireni dejal Aleš Anžič. Nekaj trenutkov po tem, ko je njegov 17-letni sin Aljuš s svojim 17. zadetkom na tekmi postavil končni izid 31:28. Ne bi nam ga bilo treba spraševati, kako ponosen je, videlo se mu je v očeh. »Do neba!« je to še ubesedil trener vratarjev v celjski ekipi – ki je bil lahko ponosen tudi na 16 obramb Gala Gaberška – in soprog predsednice kluba Alenke Potočnik Anžič.
Luzar: Sedaj nihče več ne sprašuje
Aljušev trener Klemen Luzar je medtem o svojem organizatorju igre, ki ga je vodil tudi pri celjskih mladincih, za katere je na 21 tekmah prejšnje sezone dosegel 247 zadetkov, in v mladinski reprezentanci Slovenije, govoril nekaj metrov stran … »To je nekaj izjemnega. Vsi so se spraševali, če bo lahko igral v članski konkurenci in mislim, da sedaj tega nihče več ne sprašuje. Za svoja leta je tudi neverjetno zrel, sprejema prave odločitve, je borben, ostaja na realnih tleh, je tudi krasen fant. Pred njim je res lepa rokometna prihodnost, mi pa smo veseli, ker prihaja iz Celja,« se je smejalo Luzarju, preden je pohvalil tudi svoje ostale varovance, saj »je rezultat plod ekipe, ekipa pa izvrže posameznika. Tokrat je bil to Aljuš, mogoče bo na naslednji tekmi kdo drug. Ampak pohvale in čestitke za to predstavo«.
Aljuš Anžič: Hvaležen za vse te trenutke
Do Aljuša Anžiča smo se dokopali, ko so nam ga odstopili otroci, v glavnem mladi celjski rokometaši, ki so ga obstopili s prošnjami po avtogramih in 'selfijih'. Morda je bil med njimi tudi tisti malček, ki je za rojstni dobil torto z 'vtisnjeno' skupno fotografijo z vzornikom Anžičem. »Zelo vesel in počaščen sem, da imam tako vlogo. Tako na igrišču kot v očeh mladih, ki sem jim lahko idol. Vesel sem, da se otroci veselijo naših tekem, da radi prihajajo. To je tudi spodbuda za nas kot klub, saj stremimo k temu, da razvijamo mlade rokometaše. Naš cilj je, da imamo čim več dobrih mladih rokometašev, Celjanov, v prvi ekipi,« je v slogu svoje mame, predsednice, povedal eden največjih talentov v zgodovini slovenskega rokometa.
Niti ni bilo tako dolgo nazaj, ko je po tekmah sam pristopal do takratnih celjskih junakov ... »Ha, ne, bilo je pet, šest let nazaj. Takrat so bili še Zarabec, Mačkovšek, Blagotinšek … Vsi ti odlični igralci. Imam lepe spomine in res sem hvaležen za vse te trenutke, ki jih preživljam v Celju,« se je spominjal najboljši strelec letošnjega svetovnega prvenstva do 19 let in tretji strelec mundiala do 21 let.
Podkuril nas je poraz s Slovanom
Ob prvi vrnitvi Branka Tamšeta v Zlatorog, odkar je moral septembra leta 2018 oditi s celjske klopi, se je proti ekipi, ki je pred tem naštela 19 zaporednih zmag in remi v Ljubljani, znova počutil, kot da igra med mladinci. Vsaj videti je bilo tako. »Danes mi je res šlo, tu gre zahvala soigralcem in štabu, ki so mi zaupali. Res dobra tekma, vse se nam je poklopilo. Podkuril nas je poraz s Slovanom, ko smo prav tako bili boljši. Proti Trimu se je pokazala naša odlična igra, ne samo posamično, tudi ekipno. Sicer smo imeli sredi drugega polčasa manjšo krizo, ampak na koncu je bilo vse dobro,« se je z lastne na ekipno predstavo hitro navezal organizator igre, ki ima v Celju še velike načrte.
Moj načrt: še dve leti v Celju
Medklic: v dneh pred obema derbijema Celjanov – s Slovanom v Ljubljani in Trimom v Celju – so se po kanalih tuje rokometne mreže razširile informacije, da naj bi se zanj resno zanimala Veszprem in Barcelona, ki da želita slovenskega dragulja pripeljati v svoje vrste že po tej sezoni. »Za Veszprem sem tudi jaz prvič slišal, glede tega ni nič res. Za Barcelono je pa tako ali tako znano, kaj se je dogajalo med prejšnjo sezono, glede tega se ni nič spremenilo. Mislim, da bom kar ostal v Celju še dve leti, no, bom poizkušal, se pa nikoli ne ve. Ampak moj cilj je, da ostanem,« je dal srednješolec Aljuš vedeti, da vztraja pri načrtu, ki nam ga je predstavil že pred začetkom sezone: da konča šolo in se šele potem poda na tuje. A kot je rekel tudi sam: nikoli ne reci nikoli, kajti čez noč lahko pride klic s ponudbo, ki se je ne bo dalo zavrniti …
Luzar se ne vpleta v Zormanovo delo
Klica Uroša Zormana medtem še ni bilo. Kot smo razumeli, tudi ne na telefonsko številko Klemna Luzarja, ki bi ob že večletnem vsakodnevnem delu z igralcem morda znal svetovati, ali je že nared za igranje v državni reprezentanci. »To ni vprašanje zame, nehvaležno bi bilo, da karkoli rečem. Za te odločitve je zadolžen selektor. Lahko pa rečem zase, da ko sem ga kot štiri leta mlajšega poklical v mladinsko reprezentanco, nisem gledal na njegova leta. Ampak predvsem na to, česa je sposoben, kaj zna, kako igra. Takrat se je ta vpoklic zaslužil in se je tudi izkazal. Ali je že pripravljen za člansko reprezentanco je, ponavljam, vprašanje za selektorja, imamo pa izjemne srednje zunanje igralce, zato bi bilo nepošteno, da na to vprašanje odgovarjam jaz,« se v Zormanovo delo ni želel vmešavati Luzar. Pošteno.
Naj fantje pokažejo, kdo in kaj je Slovenija
»Selektor ve, kaj dela,« je v podobnem tonu nadaljeval Aljuš Anžič … »Ko bo čas za to, me bo poklical. Jaz pa fantom želim vse najbolje na prvenstvu, vsem reprezentantom in celemu štabu, da pokažejo Evropi, da je Slovenija nacija, ki igra zelo dober rokomet. Bom navijal za njih,« je pristavil mladenič, ki se zelo dobro znajde tudi pred mikrofoni.
Ampak njegov forte je seveda igrišče, kjer s soigralci Maiem Margučem (19), Andražem Makucom (23), Urošem Milićevićem (26) in ostalimi deluje vedno bolje. Čeprav pogled na lestvico, kjer Celje zaostaja tri točke za Trimom in dve za Celjem, ki imata na dolgu še medsebojno tekmo, tega morda ravno ne kaže. »Zagotovo rastemo. Z igro smo pokazali veliko več kot z rezultati, s kančkom več sreče bi bili zagotovo prvi. Obe tekmi s Slovanom smo imeli pod nadzorom, tudi tekmo s Trimom v gosteh, ki smo jo izgubili. Ampak ti porazi so nas samo motivirali za naprej,« je poudaril in ob sočasni zmagi Gorenja nad Slovanom pristavil, da aktualni prvak iz Ljubljane in zadnji tekmec iz Trebnjega nista edina konkurenta Celja: »Velenje se je po malo slabšem začetku začelo dvigati, so zelo nevarna ekipa, sploh doma. Slovanu je po evropskih porazih verjetno malo padlo dol; bo še zanimiva končnica. Mi gremo najprej s polno paro na Škofljico, potem pa po naslov. Ampak tekmo po tekmo, dobro bomo lahko izkoristili tudi januarski premor, saj nas bo večina igralcev ostala skupaj. Tudi to je lahko prednost,« je razmislil Aljuš Anžič.
Dobro je rekel – Klemen Luzar bo lahko januarja v Zlatorog zaprl vse nosilce igre in svojo ekipo v številčni zasedbi pripravljal na odločilno pomlad. Med osmimi reprezentanti iz lige NLB, ki jih je Uroš Zorman povabil na priprave na evropsko prvenstvo 2026, namreč ni niti enega rokometaša Celja.
