Kar leto in pol ste bili brezposelni. Kako ste kot človek, ki živi z rokometom in za rokomet zdržali, preživeli ta čas?
Zanimivo in tudi kar naporno je bilo. Ker nisem bil ozko vpet v delo s klubom, sem lahko počel druge rokometne stvari. Precej sem bil vpet v rokometno šolo Sebastjana Soviča, kjer sem večkrat tedensko opravljal treninge s kadeti. Bil je zanimiv izziv zame, delo z zelo mladimi igralci, kar se je izkazalo za dobro. Dobra zgodba se je pokazala tudi, da je DRŠ Sebastjana Soviča v svoji prvi članski sezoni napredovala iz 2. v 1. B ligo, kar je velik uspeh – čestitke Sebastjanu, igralcem in vsem, ki so delovali v klubu. Ob tem sem imel kar nekaj predavanj po seminarjih tako v Sloveniji kot po Evropi, veliko sem si ogledal tekem v živo, veliko časa sem izkoristil za učenje pri drugih trenerjih, ki jih zelo cenim. Ko je imela moja žena, trenerka ŽRK Velenje, obveznosti, sem priskočil na pomoč tudi tam. V zadnjih treh, štirih mesecih pa sem pomagal tudi RK Slovenj Gradec z nasveti in sodeloval z Žigo Lesjakom, da so kar dobro izpeljali sezono. Torej ni mi bilo dolgčas, čeprav si je mogoče kdo predstavljal, da sem imel roke in noge v zraku. Ne. Skoraj vsakdnevno sem bil vpet v rokomet, med drugim kot strokovni komentator na dveh slovenskih televizijah.
Vmes pa ste dogovorili za sodelovanje s trebanjskim Trimom …
In budno sem spremljal svoj zdajšnji klub, ob tem pa pogledoval, kaj se dogaja po drugih sredinah v Sloveniji. Iskali smo igralce, ki bi bili primerni za našo ekipo. Ob vsem tem pa sem seveda imel tudi več časa za družino – za tisto, kar je poleg rokometa najbolj pomembno v življenju. Dodobra sem napolnil baterije, potem pa sem si res že zaželel biti spet vpet v delo s klubom ob igrišču, na klopi.
Ste pogrešali adrenalin, stres, ki ga prinaša vodenje ekipe?
Ko sem bil komentator, in sem bil zelo blizu klopem, sem med spremljanjem polfinalnih in finalnih bojev v ligi NLB opazoval predvsem klopi, trenerje – kaj in kako delajo. Prav zanimivo mi je bilo gledati, kako se obnašajo trenerji in igralci. V tistem trenutku nisem niti malo pogrešal tega adrenalina. Po drugi strani pa brez tega ni športa, če trener nima adrenalina, strasti, volje, želje, potem tega ne more prenesti na igralce, zato sam menim, da v rokometu, ki je dinamičen šport, trener mora biti energičen. Sam sem takšen. A ker tega pri meni v zadnjem letu in pol ni bilo, teh šokov stresov, je malce manj trpelo zdravje. Ampak še enkrat, tega si želim, v nasprotnem primeru bi počel kaj drugega v življenju.
Kam je šel slovenski rokomet v tem času?
Slovenska liga se dviguje, to mi je všeč. Ekipe so močnejše, večina njih zopet počasi vlaga malce večje vložke, pa ne samo v igralce, ampak tudi stroko. Vrnilo se je nekaj zelo zanimivih igralcev, prišli so neki novi, tudi tujci, ki bodo zelo popestrili ligo. Ta je zelo izenačena, vsak lahko v določenem delu sezone ob dobri igri premaga kogarkoli, in verjamem, da bo vaše naslednje vprašanje, kaj si mislim o Slovanu …
Bilo je v mislih, res je …
O Slovanu si mislim samo dobro. Ta zgodba je zanimiva, zelo lepa in upam, da bo trajala. Imajo vse pogoje, kopico igralcev, za moj okus celo preveč. Ampak oni vedo, kaj in kako. Igrali bodo v evropski ligi, ki jo sam še kako dobro poznam, in mislim, da imajo zanimivo skupino, iz katere lahko gladko pridejo naprej. Potem so tu vsi ostali klubi, Gorenje, Celje, Ribnica, Ormož, Krka, Loka, Škofljica, Slovenj Gradec itd., ki imajo svoje interese, zato verjamem, da bo sezona zanimiva. Sam se vračam po sedmih letih, prihajam v novi sistem, ki je meni osebno v določenih pogledih všeč. Predvsem v tem, da ni vsaka tekma v prvem delu sezone odločilna, tako da lahko malce več priložnosti dobijo mladi domači fantje, če si z delom seveda to zaslužijo. To je treba izkoristiti. V spomin se mi je globoko vtisnila lanska sezona velenjskega Gorenja, ki je v rednem delu sezone izgubilo osem tekem, dve je odigralo neodločeno, potem pa se je v finalu borilo za naslov prvaka. To pomeni, da je kar nekaj manevrskega prostora, ker vemo, da je sezono, dve pred tem ravno ekipa, ki jo treniram zdaj, izgubila dve ali tri tekme in izgubila naslov. Moramo pa vedeti, da se bomo štiri ekipe, ki igramo v Evropi, posvetile tudi temu, da bomo čim bolje zastopali slovenski rokomet, ki potrebuje točke v Evropi kot Sahara vodo.
Ker …
Želim si, da se slovenski rokomet znova znajde v ligi prvakov, to si rokometaši in rokometašice ter vsi v slovenskem rokometu zaslužijo. Seveda je težko biti v koraku z elito, predvsem po financah, ampak Slovenci smo že dokazali, da naša vztrajnost, volja, želja, borbenost in povezanost, ki jo imamo športniki, premaga boljše od nas. Ne gledam samo na rokomet, ampak celoten slovenski šport, v tem pogledu smo verjetno najboljši na svetu. Karkoli si v Sloveniji zaželimo, v tem uspemo. Ali je to hokej, smučarski skoki, kolesarstvo, judo, karkoli. Kateregakoli športa se spomnim, smo v njem prisotni oziroma ga kar krojimo. In to so stvari, ki me veselijo. Vesel in ponosen sem, da sem Slovenec in da lahko po daljšem času spet delujem v Sloveniji. Da obstajajo ljudje, ki so si zaželeli mojega prihoda v Trebnje. Kohezija, ki je nastala pred dvema, tremi meseci – oziroma prvi stiki so bili že pred lansko sezono –, mi daje prepričanje, da lahko delujemo skupaj. Sam osebno si želim čim boljšega rezultata, predvsem pa čim boljšega dela in napredka celotne ekipe.
Ko ste se dogovorili za prihod v Trebnje ste imeli drugačno, močnejšo ekipo. A potem je odšel Lovro Višček, za njim še Vid Miklavec, oba v Slovan. Vam je to prineslo kaj slabe volje?
Res je, ko sem se dogovoril za prihod v Trebnje, je ekipa izgledala malo drugače kot danes. Ampak to so stvari, ki so sestavni del športa. Večja riba poje manjšo, denar je še vedno sveta vladar. Sam imam ekipo, ki jo imam, zaenkrat. Najprej si želi videti obrise oziroma sliko, kako funkcionirajo ti igralci, skupaj z novinci, ki so prišli, in mladimi igralci. Če bo to zadostovalo za mojo idejo, bomo pustili, kot je. Če bo kaj zaškripalo – mislim predvsem na položaj desnega zunanjega –, pa bomo na preži. Ves čas pogledujemo po trgu, če se najde kakšna pametna rešitev za naš klub. V tem primeru jo bomo zgrabili in pripeljali še koga. Lahko se zgodi, da vas preseneti še kakšna pozitivna informacija z našega konca, ne samo, da berejo ljudje, kako Slovan vozi igralce iz Trebnjega, Velenja, torej neposrednih konkurentov.
Kako pa gledate na to? Torej krepitev lastne ekipe s hkratnim slabljenjem konkurence?
Sam osebno sestavljam ekipo tako, kot meni najbolj ustreza. Da se fantje, ki pridejo, čim bolje povežejo z ekipo. Vsak trener pa ima svojo vizijo, svoje poglede. Že v lanski sezoni sem videl, da Slovan operira z ogromnim številom igralcev za slovenske razmere. Ko sem bil sokomentator, sem govoril, da ob meni sedi na tribuni toliko igralcev Slovana, da bi z lahkoto sestavili ekipo, ki bi igrala v finalu državnega prvenstva. A kot sem rekel, imajo svoje ambicije in cilje, ki jih podpiram in spoštujem. Če se fantje počutijo dobro, je to ‘win-win’ situacija. Če govorim zase, pa mora biti omejeno število igralcev v ekipi, konkurenca mora biti zdrava. Če je na kakšnem položaju preveč igralcev, pa lahko pride tudi do nasprotnega učinka.
Čestitke Jovičiću za vse, kar je naredil v mojem klubu
Prej ste omenili primer Gorenja, ki je v lanski sezoni igral v finalu državnega prvenstva. Pred novo sezono ima Zoran Jovičić znova glavobol. Huje poškodovana Sokolič in Hriberšek bosta dolgo odsotna, odšli so Enej Jovičić, Poklar, Tatar … Vidite Velenjčane v vašem skupnem boju za državni naslov?
Iskreno mi je zelo žal za te fante, da so poškodovani. Želim jim čimprejšnje okrevanje, tako kot ostalim igralcem v slovenski ligi, ki so v fazi rehabilitacije. Gorenje, moj matični klub – čestitati moram celotnemu mestu, upravi kluba, Janezu Gamsu kot predsedniku v odhajanju, direktorju Romanu Pungartniku in seveda tistem, ki je v zadnjih sedmih letih poskrbel, da je Gorenje osvojilo marsikaj. Tudi takrat, ko sedma sila ni verjela, torej Zoranu Jovičiću. On je prestavljal meje, zato res iskrene čestitke za vse, kar je naredil v mojem klubu, če se lahko tako izrazim. Gorenje absolutno bo mešalo štrene, tako kot jih je v preteklosti. Ker enostavno poznam miselnost teh ljudi, igralcev in vseh, ki delujejo okoli kluba. Ne glede na to, kako bo videti, v kakšni postavi bo, koliko bo poškodovanih, na Gorenje moramo računati. Velenjčani bodo eni od resnih kandidatov za najvišja mesta.
Bodo našli novega predsednika, ki ga iščejo po Gamsovi napovedi slovesa? Menda odhaja tudi direktor Pungartnik. Imate v Velenju ljudi, ki bodo peljali to zgodbo naprej?
Zagotovo si v prvi vrsti želim, da se čim prej reši ta zagonetka kluba. Verjamem, da se bo do 5. avgusta našel človek, ki bo sedel na predsedniški stolček, verjamem tudi, da Roman ne bo vrgel puške v koruzo in nadaljeval zgodbo v Velenju ob Zoranu Jovičiću in njegovih fantih. Res jim iskreno želim vso srečo, da se vse čim prej zloži in bodo lahko zrli v svetlo prihodnost.
Uh, Celje je zanimivo
Še o Celju moramo kakšno reči, klubu, kjer ste pustili ogromen pečat, dosegli največ. V Zlatorogu niso veliko kadrovali – kakšno Celje pričakujete v naslednji sezoni?
Uh, Celje je zelo zanimiva ekipa, mogoče celo najbolj perspektivna zaradi svoje mladosti in talenta. Sami reprezentanti, tako kadetski kot mladinski, nekateri tudi članski. Če bodo kliknili z novim strokovnim vodstvom, so lahko trn v peti vsem, ne nazadnje – Celje je Celje. Zelo, zelo kakovosten nasprotnik vsem nam bodo v slovenski ligi.
Ugledni Paulo Pereira je odšel, na tem nivoju manj izkušeni Klemen Luzar je stopil v njegove čevlje. Velik izziv zanj?
Govoriti o trenerjih ni hvaležno, lahko pa rečem, da je Klemen nekaj časa že bil trener prve ekipe Celja, pa tudi Gorenja, tako da nekaj izkušenj ima. Verjamem, da ima vizijo, ki jo bo želel sprovesti. Ima kup mladih, talentiranih, igre in dokazovanja željnih fantov, in lahko rečem le, da mu želim vso srečo.
Javnost pa se najbolj veseli obračunov Branka Tamšeta in Uroša Zormana, dveh karizmatičnih in markantnih trenerjev. Bodo to spektakli?
Upam in verjamem, da. Kar se mene in Uroša tiče – bo spektakel, to lahko povem že sedaj. Ko so opravili žreb za razpored, sem rekel, če sta bili kroglici Trima in Slovana malce segreti ali ohlajeni. Da bomo odprli prvenstvo s tekmo Slovan – Trebnje. Seveda se malo hecam, ampak žreb je določil res zanimivo odprtje prvenstva. Ampak to je ena tekma, v igri je ena zmaga, ki še ne prinese tistega, kar si želiš. Si pa želim, da bo spektakel. Upam, da bo na tribunah čim več ljudi iz Trebnjega, kjer so zelo zvesti navijači, to smo videli tudi v prejšnjih sezonah. In da bo na Kodeljevem tudi čim več ljudi v rdečih srajcah, kajti slovenski rokomet si zasluži polne dvorane.
