Kakšen je bil kaj vaš dopust, kakšne počitnice ste si privoščili?
Nič kaj dosti, ostali smo v Aixu, ker je žena rodila ob koncu sezone. Dobila sva še tretjo hčerko, tako da smo ostali na Azurni obali in malo tu raziskovali. Tokrat se nismo vračali v Slovenijo kot običajno.
Ob tako veliki in mladi družini je verjetno težko dati vse štiri od sebe in se odpočiti; si predstavljamo, da je dela dovolj tudi, ko ni treningov …
Starejši hčeri sta stari pet let ter dve leti in pol, zdaj imamo novorojenko … Ja, ves čas je akcija. Hvalabogu žena prevzame večji del bremena, tako da nisem preveč obremenjen. Med počitnicami pa je kar bilo divjanja, norenja. Okupacija ves čas, tako da ni bilo veliko prostih dni.
Začeli ste tudi s trdim delom v pripravah pred novo sezono. Prejšnja sezona je bila za vas sanjska – kako se počutite kot uradno najboljši vratar francoske lige?
Nič kaj drugače kot v prejšnjih sezonah. Drugače je le to, da imam en pokal več in da je bilo potrjeno s strani javnosti to, v kar sem sam verjel in upal, da bom prišel nekega dne do tega. Potreboval sem eno takšno sezono, da sem vse to spravil na papir. A kot rečeno, spremenilo se ni nič, predpriprave sem opravil enako kot pred vsako od prejšnjih sezon. Delalo se bo isto naprej oziroma še malo več, da uspem potrditi še nekatere druge stvari – govorim o reprezentanci. Dela je še veliko.
Vaš uspeh je kar odmeval v slovenski rokometni javnosti, upravičeno, kajti tako prestižnih individualnih nagrad ni osvojilo veliko Slovencev. Koliko je prišlo odzivov do vas?
Bil je moj cilj, da mi uspe osvojiti to nagrado, ker kolikor vem, ni še nobenemu slovenskemu vratarju uspelo kaj takega doseči v tujih ligah. Moram priznati, da sem bil pozitivno presenečen, da se je toliko pisalo o tem v slovenski javnosti. Nisem pričakoval, glede na to, koliko se v Sloveniji spremlja francosko prvenstvo. Sem pa vesel, da je bil tako lep odziv, ker v Franciji igra kar nekaj slovenskih rokometašev, zato bi bilo lepo, če bi se kaj več poročalo tudi od tam, ne samo iz Nemčije (smeh).
Vsako leto ostanejo v najlepšem spominu zmage s Slovenijo
Kaj pa vam bo ostalo v najlepšem spominu iz prejšnje sezone?
Vsaka tekma prinaša kakšen lep spomin, ker je v vsako vložen trud. S soigralci se trudiš vsak dan, da dosežeš čim več zmag. No, meni vsako leto v najlepšem spominu ostanejo zmage z reprezentanco. Ker to je nekaj, za kar živiš, delaš in sanjaš, odkar veš zase. Vsaj pri meni je bilo tako – rokomet sem začel igrati zaradi tega, da bi nekega dne lahko branil v reprezentanci in dal Sloveniji vse, kar imam. V še posebej lepem spominu mi je ostala tekma z Makedonijo v Skopju, kjer smo z mlajšo ekipo pokazali, česa smo sposobni proti reprezentanci, ki je na prejšnjem prvenstvu pokazala, da ni nedolžna in da ima svojo kakovost. Obe tekmi z Makedonijo sta mi vlili pozitivno energijo, da sem sezono potem speljal do konca tako, kot sem jo.
Za Gorazda Škofa smo svojčas govorili, da starejši kot je, boljši je. Za vas velja podobno, iz leta v leto ste boljši. Kako vam uspeva?
Ne reče se zastonj, da smo vratarji kot vino – starejše, kot je, boljše je. To, kar govorim zase – da imam konstanto –, drži, res pa je tudi, da do te konstante z leti lažje prihajaš. Ker ko si mlajši, se preveč obremenjuješ, preveč razmišljaš. Ampak z leti je za teboj toliko več strelov, situacij, nasploh izkušenj, da si toliko bolj miren. Jaz se ne obremenjujem več s stvarmi, na katere nimam vpliva. Prišel sem v leta – recimo jim najboljša vratarska – ko stopiš v gol in se ne obremenjuješ. Preprosto opraviš svoje delo, ki si ga seveda začel že prej z opravljeno videoanalizo. Upaš, da bo vse najboljše možno, a si hkrati pripravljen na najslabši scenarij. Je pa plod vsega tega trdo delo, brez njega tako ali tako ni nikjer nič. Ne v športu ne v običajni službi.
Pričakujete nadaljevanje vašega vzpona? Pri 32 letih ste izkušen vratar, ki ima hkrati še kar nekaj let pred seboj …
Vedno vidim napake, ki se jih da popraviti. Sam mislim, da sezona, ki je za mano, ni bila najboljša. Veliko je še prostora za napredek, še veliko bolj konstantno se da braniti, veliko lažjih obramb je mogoče nabrati, ki jih sam včasih ne poberem. Veliko je za popraviti, predvsem pa si želim to konstanto prenesti v reprezentanco, kar je trenutno tudi moj največji cilj. Če le mi bo dana možnost, da jo čim bolje izkoristim. Zaradi tega se borim, da sem konstanten v klubu, da lahko v reprezentanci pokažem čim več.
Če pride pome klub iz lige prvakov, takoj odidem
Se še vrnemo k reprezentanci, a povejte nam najprej, kako je mogoče, da najboljši vratar francoske lige ne brani za PSG, Nantes ali Barcelono?
Ker najboljši vratar francoske lige ni visok dva metra (nasmešek).
Ste se torej sprijaznili s tem, tudi glede na to, da ste podpisali dolgoročno pogodbo z Aixom?
Ne, to sem rekel malo za šalo, malo zares. Poglejte, v Aixu sem podpisal do leta 2030, ampak je pogodba sestavljena tako, da lahko v vsakem trenutku odidem. Bil sem v pogovorih, pogajanjih (z drugim klubom, op. p.), a se stvari niso odvijale dovolj hitro, medtem ko je moj zdajšnji klub hotel, da čim hitreje podaljšam pogodbo. Zato so tudi sprejeli vse moje pogoje, tako da je stvar odprta. Katerikoli klub bi prišel in me hotel pripeljati, ne bi bil oviran z nobene strani. Če jutri pride klub iz lige prvakov, takoj grem. Ni pa vse odvisno od mene, saj vidite, kako je že s slovenskimi vratarji. Kar nekaj vrhunskih smo imeli in jih imamo, recimo Klemna Ferlina, ki je svojo priložnost dočakal šele pred letom, letom in pol, da so prišle po njega Kielce. Veliko trenerjev je španskih ali skandinavskih in potem se v najboljših klubih vrtijo tudi španski, skandinavski vratarji. Glede tistih dveh metrov pa sem res imel izkušnjo; rekli so mi, super vratar si, vse super, ampak nimaš dveh metrov. In nisi okrogel kot Nielsen. Je pa res, da sem že bil v pogovorih, še vedno sem v kontaktih z določenimi klubi iz lige prvakov, ki vedo, kakšni so pogoji.
Gorazd Škof je prišel v Pariz pri 40+ letih. Glede na to, da ste v Aixu podaljšali do leta 2030, ko jih boste šteli 37 – greste po Škofovih stopinjah?
Jaz bom igral vsaj do 40. leta. Na profesionalni ravni bom branil, dokler mi bo to dopuščalo telo. Ne vidim ovir, sploh ker nimam težav s poškodbami. Sem eden redkih vratarjev v francoski ligi, ki v šestih letih ni izpustil nobene tekme. Tako da moram res potrkati. Nikoli pa ne veš, iz danes na jutri se ti lahko zgodi marsikaj. A če bo vse, kot je bilo doslej, imam namen še dolga leta igrati rokomet.
Kaj pa projekt, ki smo mu trenutno priča v Sloveniji? Slovan iz tujine vrača velika imena slovenskega rokometa, kot je recimo vaš donedavni kolega iz Francije Staš Skube. Bi vas vrnitev v domovino sploh zanimala, so morda bili kakšni stiki?
Po pravici povedano se o tem nismo pogovarjali. Sem pa zelo vesel, da se to dogaja, da gre rokomet v Sloveniji v pravo smer. Ker je bilo kar težko gledati, da Slovenija s toliko kakovostnimi igralci in tako kakovostno rokometno šolo nima mesta v ligi prvakov. Upam, da se bo to spremenilo in da projekt Slovana ne bo samo muha enodnevnica. Sam vedno rečem, da so moje poti vedno odprte. Če so želje kluba in mene na isti ravnini, sem vedno pripravljen priti. Nimam nobenih zadržkov glede vrnitve v Slovenijo, če bi seveda šlo za ligo prvakov in nekaj resnega. Igrati samo slovensko ligo pa me ne mika, potem rajši ostanem v tujini, ker bi rad tekmoval na najvišji možni ravni.
Vem, da nisem Aleks Vlah ali Blaž Janc
Kot smo že iz vaših prejšnjih odgovorov razbrali – pa tudi sodeč po preteklosti, jasno – se vam nikoli ni težko vrniti v Slovenijo, ko je treba priti na reprezentančne priprave. V zadnjih letih tam niste bili stalen gost. Verjamete, da ste zdaj naredili dovolj, ko ste postali najboljši vratar francoske lige, da bi si zaslužili 'zabetonirano' mesto v reprezentanci?
Skrbi si ne delam, jaz le poskušam dati na vsaki tekmi 100-odstotkov. Trenerji, torej selektor Uroš Zorman in trener vratarjev Primož Prošt v tem primeru, so tam za to, da ocenijo, koga potrebujejo. Sam upam, da sem v vsakem trenutku, ki so mi ga dali, pokazal, da sem vreden tega. Vedeti ne morem, lahko pa upam, da sem to pokazal. Vem pa, da bom vedno dal vse, kar imam. Ekipi bom pomagal, da naredimo najboljše možne rezultate, nisem pa človek, ki bi rekel, da sem v nekaj prepričan. Moram priznati, da sem celo raje malce v negotovosti, ker v negotovih situacijah dam največ. Zato bom le dajal vse od sebe in upal, da dobim vpoklic, ko jih bo selektor delil pred naslednjimi akcijami. Vem, da nisem Aleks Vlah ali Blaž Janc in še kdo, ki so res zabetonirani na svojih položajih, bom pa naredil vse, da trenerjem kar najbolj otežim izbiro vratarjev oziroma jih prisilim, da me bodo morali poklicati (smeh).
Zadnje prvenstvo na Hrvaškem je bilo slabše kot predhodna, ko je reprezentanca pod Zormanovim vodstvom na vsakem turnirju rezultatsko napredovala in vse skupaj kronala s četrtim mestom na olimpijskih igrah. Kam pričakujete, da se bo trend obrnil zdaj? Nov vzpon ali kaj skrbi?
Po tistih dveh tekmah z Makedonijo, pa tudi tekmah z Estonijo in Litvo, ki sem si jih ogledal z razdalje, skrbi glede prihodnosti nimam. Imamo zelo mlade, obetavne igralce, ki imajo predvsem željo, da se dokažejo. Meni je to najpomembneje. Če je želja, se da graditi, sploh pod trenerjem, kot je Uroš Zorman, ki zna to usmeriti in speljati v pravo smer. Največji problem je konstantnost. Tako kot je bilo meni in vsem igralcem težko najti individualno konstantnost, je težko najti ekipno konstantnost. Zelo pomembno bi bilo, da bi imeli na vsaki tekmi čim manjše vzpone in padce. To nam lahko uspe le s treningi, tekmami in željo po dokazovanju. Iskreno me ni strah reči, da lahko ta reprezentanca, če nima poškodb, poseže po mestih, ki ji pripadajo. Pripadalo pa nam bo tisto, kar si bomo zaslužili. Govoriti, kaj je to, nima smisla, ker to si moramo zaslužiti na igrišču. Ampak s to ekipo me ni strah igrati proti nobeni reprezentanci na svetu.
Baznikova sezona v številkah
351 obramb je v prejšnji sezoni francoske elitne lige zbral Jože Baznik za Aix, s katerim je sezono končal na sedmem mestu. S tem je bil daleč najuspešnejši med vsemi vratarji; še najbolj se mu je približal Chartresov Milan Bomastar s 307 obrambami.
32,56 % je bila uspešnost ubranjenih strelov Jožeta Baznika, kar je drugi najboljši izkupiček med vsemi vratarji v ligi, če izvzamemo Baptista Pienneja (35,29 %) in Simona Malpota (33,83 %), ki sta igrala zelo malo in skupaj nabrala le 10 obramb. Boljši odstotek od Baznika je imel le Montpellierjev Remi Desbonnet (33,84 %), ki pa je v sezoni zbral kar 127 obramb manj od Slovenca.
