Eden od junakov slovenskega brona na mundialu v Franciji leta 2017 je v prvem polčasu odločilne polfinalne tekme zaklenil svoja vrata, spustil roleto. Paulo Pereira je samo nemo opazoval ob robu igrišča, ko so velenjski rokometaši in njihovi navijači ra(zgr)ajali v hramu celjskega rokometa. »Dvanajst obramb. 12 obramb. Miren sem bil, ker ko ima nekdo 12 obramb – kaj lahko narediš? Nismo igrali tako slabo, čeprav smo imeli tudi nekaj tehničnih napak. Predvsem pa nismo dosegali zadetkov iz čistih situacij. Skok je bil MVP. Čestitke predvsem njemu in seveda Gorenju, ker so zelo dobra ekipa,« je po bolečem porazu na Matevža Skoka s prstom pokazal domači trener. Njegovi varovanci so si žogo podajali kot vroč krompir – to je tudi treba povedati –, ko so jo nekako spravili mimo velenjskega obrambnega zidu, pa je bil tam res nepremagljivi 38-letnik.
Ogromno je prestal v svoji karieri, videl in doživel praktično vse, no, česa takega še ne. Da Celje v enem polčasu zmore doseči vsega štiri zadetke … Morda se spomni, kako je njegov finalni tekmec Slovan leta 1993, ko je imel sedem let, v prvem polčasu tekme evropskega pokala na Finskem proti Karisu dosegel le dva gola (dobil jih je 16) in izgubil z 9:31. Se pa ne spomni, da bi imel sam kdaj v karieri tak polčas. »Mogoče sem se malo preveč zagnal in potem v drugem polčasu malo padel. Ampak šalo na stran, res sem šel na polno v tekmo, bil sem strašno motiviran, glede na to, da prvi dve tekmi nisem bil na svoji ravni. Rekel sem si, zdaj pa ali vse ali nič. Ob svojih letih in izkušnjah si nisem smel dovoliti, da bi pustil na cedilu mlado, borbeno ekipo. Ta je delovala fenomenalno, steklo je tako v obrambi kot napadu. V prvem polčasu smo si ustvarili zalogo golov, v drugem pa tekmo rutinirano pripeljali do konca,« je črto pod nepozabni savinjsko-šaleški derbi potegnil Skok.
V velenjski garderobi se je po Colijevih besedah po zmagi na drugi tekmi začutilo v zraku, da bi Celje lahko padlo tudi v Zlatorogu. Kot ključni sestavini je izpostavil borbo in ekipni duh. »Za ekipo je ključno, kakšna je v garderobi. Po treningih, tekmah ostanemo v njej, se pogovarjamo, gremo skupaj na kavo, se pogovorimo, če karkoli ni v redu, si pomagamo. Starejši poskušamo skozi nasvete motivirati mlajše igralce. Kljub temu, da sta se nam poškodovala Sokolič in Matanović, smo zdržali ves pritisk in prišli do prvega cilja, finala. Tam pa bomo videli, kaj bo,« se je proti finalni seriji s Slovanom obrnil Matevž Skok, ki s soigralci v Ljubljano konec tedna seveda ne prihajajo z belo zastavo. Pač niso taki, ker v nasprotnem primeru (že) v Zlatorogu ne bi naredili, kar so. »Tam je vse mogoče, rokomet je zelo nepredvidljiv, odločajo malenkosti, dnevna forma …« je razmišljal eden od junakov velenjske uvrstitve v finale, ki na Slovana ne bo gledal kot favorita, ko se mu bo s soigralci postavil po robu: »Ne vem, zakaj bi izzivali. Igrali bomo, kot znamo, bomo pa videli, za kaj bo to dovolj.«
