Česa takega si Paulo Pereira, njegovi izbranci ter navijači niso mogli predstavljati niti v najhujši nočni mori. Zoran Jovičić in njegovi varovanci so si s svojimi navijači lahko v najlepših, najbolj norih sanjah. Z neverjetno predstavo v uvodne pol ure, ko so poskrbeli za polčas, kakršnega v Celju še ni bilo, so si tlakovali pot v finale. V drugem polčasu pa jo le še varno prevozili, čeprav so se Celjani vmes našli in si prizadevali za preobrat. Toda bil je prevelik zalogaj, domači navijači so na tribuni obnemeli, ko je odbila šestdeseta ...
Glasno je bilo v Zlatorogu tam nekje po sedmih, osmih minutah derbija, ampak odmevalo je le iz enega kota dvorane. »Gorenje! Gorenje! Gorenje! Jaaaaa! Kdor ne skače, ni z Velenja, hej, hej, hej!« so kričali gostujoči navijači, ki so bili v transu, ko so njihovi ljubljenci po zaostanku z 0:2 uprizorili serijo – 7:0. Malik Tatar z bombo v slogu Aleša Pajovića, Oleksiy Yankovskyy iz protinapada, za njim še tokrat zares maestralni Enej Jovičić in fantastično razpoloženi Urban Pipp dvakrat, vmes Tarik Velić, potem ko je račun odprl Tine Poklar. Matevž Skok je medtem zaklenil vrata – z najdebelejšo ključavnico –, Celjani so bili izgubljeni. Celjski navijači pa niso mogli verjeti, kaj se dogaja na igrišču, ko je razigrani Pipp v 12. minuti prek celega igrišča zadel za vodstvo z 8:2. Yankovsky ob vstopu v 15. minuti iz protinapada za 9:2. Bil je to popoln razpad sistema v igri Celja …
Takrat je Paulo Pereira vzel svojo drugo minuto odmora, ampak Enej Jovičić se je na to požvižgal, ukradel še eno žogo in zabil za 10:2, pa za 11:2 ... Aja, Matevž Skok je še vedno branil kot nor. Pipp paral celjsko mrežo naprej – v 24. minuti je bila razlika prvič dvomestna. 12:2. Nerealno.
Šele Alex Bognar je prekinil črno celjsko serijo 0:12. Po 22 minutah in 39 sekundah. Toda pogled na semafor ob polčasu je bil za Celje vseeno katastrofalen. 4:14. Nismo šli brskati po svetovnem spletu in zaprašenih almanahih iz skladišča Zlatoroga, ampak upamo si staviti – ne samo v zdajšnjem hramu celjskega rokometa, tudi ne v prejšnjem Golovcu Celje ni v 30 minutah prvega polčasa doseglo vsega štiri zadetke.
Po petih minutah nadaljevanja je prvič sramežljivo zagrmelo s tribun s celjskimi navijači; vnuk Slavka Iveziča Filip Rakita je takrat zadel za 8:15. Pred zadnjimi dvajsetimi minutami je bilo po zadetku Luke Perića za 12:18 vendarle še kanček upanja za Celje. Luč na koncu tunela je bila še močnejša v 44. minuti, ki je Bognar približal na 15:20. Trinajst minut pred zadnjo sireno se je po zadetku Uroša Milićevića za 18:22 zazdelo, da je Celje prvič zares pomislilo, da je preobrat mogoč.
Tudi Florijani so se za hip prebudili, ko so šli Celjani v napad za -3, toda presekal jih je Malik Tatar z zadetkom v prazno mrežo prek celega igrišča za 18:23. Ne za dolgo, kajti deset minut pred koncem je Bognar pospravil v mrežo odbitek, no, Pipp je imel v naslednjem velenjskem napadu živce iz jekla. Potem je za eno ključnih obramb poskrbel še Emir Taletović. Po Pippovem osmem zadetku – toliko jih je dosegel tudi drugi junak Jovičić – za 21:27 pet minut pred koncem je bilo upanja za Celje konec, velenjsko Gorenje je zabetoniralo finale. Zasluženo, da bolj ne bi moglo biti.
»Naj se sliši do neba, da Gorenje špilat zna,« so prepevali Velenjčani na tribuni. Prav imajo, Gorenje res zna špilat, danes je te pokazalo vsej Sloveniji.
