O leta 2008 rojenemu organizatorju igre se v slovenskem športnem prostoru ne govori toliko, kot se je o Dončiću, Oblaku ali Šešku, rokomet pač ni košarka ali nogomet, no, z rokometnih kuloarjev že nekaj let slišimo, da v Celju raste zunajserijski talent. Najbrž je prišel čas, da o njemu spregovorimo naglas, pa čeprav se bo komu zdelo, da je toliko in tako govoriti o šestnajstletnem fantu, ki s članskim rokometom sploh še ni imel opravka, preuranjeno. A po drugi strani je Blaž Janc pri njegovih letih že dosegel krstni zadetek v ligi prvakov, njegov in Makučev 'sosed' v barcelonskem predelu Les Corts, kjer poleg rokometne Palau Blaugrane stoji mogočni Nou Camp (trenutno gradbišče), Lamine Yamal je poleti pri 16 letih in 362 dneh postal najmlajši strelec zadetka v zgodovini nogometnih evropskih prvenstev.
Bržkone bi tudi Aljuš Anžič že dosegal zadetke med velikimi fanti, možmi, če hočete, a mu tega ne dovoljuje trenutno veljavni rokometni pravilnik. Zaenkrat jih zabija za celjske mladince, ogromno njih, potem ko je svoje vrstnike že davno prerasel. Pravzaprav je že svoje prve rokometne korake naredil v družbi tri leta starejših fantov, medtem ko so se vrstniki igrali z avtomobilčki v vrtcu oziroma mali šoli. Če sodimo po številkah, je prerasel tudi že mladinsko kategorijo, čeprav je tri leta mlajši od soigralcev Tia Malovića, Maja Jelena, Luke Kačičnika, Žana Koržeta Lesjaka in Jana Češka, ki so že dobili priložnost v prvi članski ekipi Celja. Slednja imata to jesen vidno vlogo v ligi NLB, prvi v dresu ormoškega Jeruzalema, drugi med celjskima vratnicama, kjer je od prve minute začel tako derbi z Gorenjem kot Slovanom. Aljuš je medtem po šestih odigranih tekmah (in zmagah) nove sezone najboljši strelec mladinske lige, dosegel je že 73 zadetkov, v prejšnji jih je na 22 tekmah 120 …
Kakšne številke bi dosegal, če bi v slovenski ligi igral za svojo starostno kategorijo, je brezpredmetno sploh razmišljati. Samo za predstavo: ko ga je pomočnik (odsotnega) selektorja mlajših kadetov Janija Klemenčiča Aleksander Polak pred dnevi na turnirju v Španiji postavil na igrišče proti najboljšim rokometašem v tej starostni kategoriji iz Nemčije, jim je nasul 16 golov …
‘Zabija, asistira, ne izgublja žog, igra obrambo … Takega ni’
Ker za statistiko pravijo, da je kot bikini – veliko pokaže, najpomembnejše pa ostane skrito – smo zavrteli telefonsko številko človeka, ki kot vodja mladinskega pogona v Celju bdi nad razvojem Anžiča in ostalih celjskih talentov. “Izjemne številke, sam v svoji karieri še nisem videl igralca, ki bi tako izstopal v svojih selekcijah. Mogoče pred leti Blaž Janc, ki je lahko igral za dve kategoriji višji nivo. Že kot starejšega dečka smo ga (Anžiča, op. p.) dali mladincem, čeprav je lahko le treniral, igrati še ni smel. Zdaj je že najboljši igralec mladinske ekipe. Igra tako v obrambi kot napadu, v obeh fazah je dober, nisem še videl igralca s toliko različnimi kvalitetami. V klubu vodimo statistični indeks in moram reči, da ima Aljuš resnično visokega. Daleč nad povprečjem,” nam je Klemen Luzar, sicer tudi selektor mladinske reprezentance Slovenije, začel razlagati ozadje Anžičevih številk.
“On neopazno zabije veliko golov, pa ne samo, da dosega gole, ima tudi veliko asistenc in dobro realizacijo,” je nadaljeval Luzar. “Imaš igralca, ki doseže 15 zadetkov, ampak potroši 30 žog, ne asistira soigralcem. Aljuš pa naredi soigralce boljše in še sam dosega gole, sprejema dobre odločitve, ima dober pregled nad igro … Res je kakovosten, dober igralec. Res dober, težko pa ga je s komerkoli primerjati,” je o (trenutno) 187 cm visokemu rokometašu nadalje razmišljal donedavni ‘gasilec’ na klopi članske ekipe Celja po odhodu Alema Toskića in pred ustoličenjem Paula Pereire.
‘Top. Čudo. Nekaj najboljšega, kar sem videl’
Primerjavo je našel pomočnik selektorja Marka Šibile v kadetski reprezentanci Slovenije (letnik 2006), ki jo je Anžič poleti zastopal na evropskem prvenstvu in bil njen drugi strelec, Anže Ratajec. “Top. Čudo. Nekaj najboljšega, kar sem videl. Letnik 2008 z glavo Zormana ali Balića,” je nad Anžičevo zrelostjo in virtuoznostjo impresioniran mož, ki je na igrišču trebanjske telovadnice (z)rasel ob boku Mihe Zarabca, enega najboljših slovenskih organizatorjev igre. Tako Ratajec kot Luzar trdno verjameta, da lahko Anžič postane naslednji v seriji izrednih slovenskih srednjih zunanjih igralcev. “Mislim, da bo ‘mašina’, zagotovo kot Makuc, Janc … V tem rangu. Izstopal je od prvega dne, ko je prišel v klub, videlo, se je, da ima nekaj več. Vedno je bil tudi priden za trenirati, v redu dečko. Mali je res talent,” je pristavil Robert Šafarič, eden od nekdanjih Anžičevih trenerjev; poleg pokojnega Boštjana Straška, Blaža Sendelbaha in še koga, ko pa je Aljuš toliko preskakoval med kategorijami, da je težko slediti.
Ata Anžič: Poglejte Dončića, Janca, mogoče Makuca …’
Samo vprašanje časa je, kdaj si bo prvič oblekel dres članske ekipe Celja.
Kot je z načrti kluba zanj postregel Luzar, ga bodo prvi celjski ekipi priključili z naslednjo sezono. “Kakšno vlogo bo imel, je težko reči, dejstvo pa je, da potrebuje treninge z boljšimi, močnejšimi igralci. Kako bo to izkoristil, bo odvisno pa od njega,” je razmislil trener celjskih mladincev.
V članski ekipi bo kot kaže naposled treniral pod budnim očesom očeta Aleša Anžiča, trenerja vratarjev v štabu Paula Pereire, ki sina pričakuje odprtih rok. Našli bi se namreč tudi starši, ki bi jih skrbelo, ko bi jim srednješolca vrgli med dvometrske orjake a la Blagotinšek, Suholežnik … “Moje osebno mnenje: mene zanima kako dobri so igralci, ne, koliko so stari. Pogledaš Dončića, Janca, mogoče Makuca in še koga – vsi so začeli zelo zgodaj, pa verjetno danes niso zato nič slabši,” je znane primere naštel Aleš Anžič, svojčas odlični vratar Celja.
Aljušu je bil šport položen v zibelko, kajti tudi mama Alenka Anžič (prej Potočnik) je bila izvrstna športnica, znana košarkarica. “Ima dober DNK. Izstopal je že od malega, v vseh starostnih kategorijah je bil boljši od vrstnikov. Imel je več občutka, več je znal, imel je preprosto nekaj več. S svojimi vrstniki je v bistvu igral zelo malo, vedno je igral s starejšimi. Pa še eno pomembno lastnost ima – je vodja,” je o dragulju Celja povedal mož, ki ga seveda pozna najbolje izmed vseh.
Lahko bi sklepali, da bi na sina gledal kot na svoj življenjski projekt, da bi mu torej on začrtal (športno) pot proti zvezdam. “Čisto zares ne. Pri nas imamo Ano Nušo (hči, op. p.), letnica 2004, in Aljuša, letnik 2008. Alenka je igrala košarko, tako da Ana Nuša igra košarko, Aljuš pa je začel z nogometom. Ampak to je trajalo zelo kratko, to mu ni bilo to. Bil pa je še res rosno, rosno mlad, obiskoval je še vrtec. Rekel sem mu, ‘Aljuš, ni problema, ampak ne čez teden dni spet reči, da bi nekaj drugega’. Čez kak mesec dni se je odločil, da bo rokomet njegov šport,” se je sinovih začetkov pri še enemu znanemu celjskemu trenerju Sebastjanu Oblaku v Top Fitu spomnil Anžič, ki z ženo torej ni imel ‘nesoglasij’, ali bo Aljuš rokometaš kot oče ali košarkar kot mati. “Sploh ne, rekla sva le, da bi bilo super, če bi se najina otroka ukvarjala s športom, ampak iz razlogov, ker je to nekaj dobrega. Podpirala bi ju v kateremkoli športu bi si izbrala.”
Postane lahko najboljši na svetu
Aljuš Anžič se je torej sam odločil, da bo rokometaš. Dijak drugega letnika celjske 1. gimnazije je že dolgo odločen tudi, da bo rokomet njegov kruh. “Že kar zgodaj se je odločil, da bo dober rokometaš in stremi k temu. Želel si je na športni oddelek, ampak ni imel pogojev, tako da je bil verjetno kar šok zanj, ker je prišel v razred z bodočimi zlatimi maturanti. Aljušu pa je šola nujno zlo,” je dejal ata Anžič, (p)a v isti sapi pristavil: “Ampak mora vztrajati tudi v šoli, ene stvari tako ali drugače mora končati.”
Si predstavljamo, da je v domači dnevni sobi med Alešem in Aljušem vseeno (naj)več govora o rokometu. “Hja, v zadnjem času malo več kot prej, ker saj veste, kako je med očeti in sinovi. ‘V redu je, foter, jaz že vem, kar nehaj.’ Si pa pogledava kakšno njegovo tekmo, se malo pogovoriva, ampak ne pretiravava. Ima trenerje, ki se z njim ukvarjajo, jaz jim zaupam,” je sklenil Aleš Anžič, ki ga za konec nismo vprašali, ali lahko Aljuš Anžič zraste v reprezentanta ali nosilca igre slovenske izbrane vrste, temveč – ali lahko postane najboljši na svetu: “Zaenkrat je na tej poti. Zagotovo. Pustimo času čas, ampak tudi sam je prepričan v to, da je lahko najboljši.”
