Rodil se je sicer v vojvodinskem mestecu Senta, ki je kasneje dal še enega rokometnega velikana, vratarja Arpad Šterbika, v Ljubljano pa je na pobudo trenerja Ive Munitića prišel sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in bil ključen mož pri vzponu Kolinske v vrh jugoslovanskega ter evropskega rokometa.
Tedaj še montažna dvorana Kodeljevo je v tistih časih pogosto pokala po šivih, mož s številko 13 na hrbtu pa je bil ljubljenec navijačev. Eden tistih, ki ga je Ljubljana nemudoma vzela za svojega. Če je imela nogometna Olimpija Danila Popivodo Popeja, je imel rokometni Slovan Krivija.
Bil je prvi zvezdnik tiste generacije Slovana, ki je osvojila naslov jugoslovanskega prvaka in sezono kasneje igrala v finalu pokala prvakov. Kodeljevo je bilo takrat trdnjava. Na poti do finala so padali mo(go)čni evropski klubi kot so romunska Steaua, Barcelona in moskovski CSKA. Magdeburg je bil v finalu premočan, plus dva iz Ljubljane ni zadostovalo za povratno tekmo, tudi ali predvsem zato, ker so Nemci uspeli zaustaviti oziroma odrezati Krivokapića.
Nemški Spiegel ga je takrat opisal kot medveda. Medveda, ki je bil strah in trepet vratarjev. Hrust, ki je imel top v roki. Pravzaprav v obeh rokah, po golu je udrihal tako z desno kot z levo. Pri 27 letih si je namreč težje poškodoval desno ramo. Za marsikoga bi to pomenilo konec kariere, on se je naučil metati z levo. »Imam dve roki, in če sem lahko uporabljal desno, lahko tudi levo.« Desno si je tesno privezal ob telo, v levici pa medicinka, s katero je vztrajno metal v steno. Kodeljevo se je treslo, bodo dejali očividci. Do konca kariere je uporabljal obe roki in po potrebi igral na levem ali desnem zunanjem.
Zabijal je z desetih, enajstih, dvanajstih metrov. Kasneje je igral tudi v Španiji, toda najboljša leta, najboljše tekme je pustil prav na Kodeljevem. Po koncu kariere je le še redko prišel v Ljubljano. Ena teh redkih priložnosti je nastopila leta 2011, ko se je zlata generacija vnovič zbrala. In so v tistem popoldnevu, ki se je zavlekel globoko v noč, krenili po poti spominov in tovarištva. Za razliko od nekaterih nekdanjih soigralcev sam ni ostal v rokometu, edina vez z rokometom sta bila nečaka Marko in Milorad, ki je tresel mreže tudi v dresu koprskega Cimosa. V torek popoldne je po rokometnem svetu in svetovnem spletu zakrožila novica, da ga ni več.
##PAIDBREAK##
Tominec: Eden največjih bombarderjev na svetu
V iskanju sogovornika, ki bi nam povedal kaj več o liku in delu Krivija, smo poklicali v Švico, zavrteli smo številko njegovega dolgoletnega soigralca in nekdanjega slovenskega selektorja Matjaža Tominca. Vedel je za kaj kličemo, vprašanja pa niso bila potrebna. "Njegova smrt me je zelo prizadela, bil mi je velik vzornik. V ekipi Slovana je bil daleč pred vsemi. Takrat je bil v Ljubljani v rokometu tako priljubljen kot je danes Dončić v košarki. Brez njega ne bi Slovan nikoli prišel tako daleč. Ne do naslova državnega prvaka, ne do finala pokala prvakov. Bil je res izjemen igralec, pa tudi dober človek. Imel je pač svoj način življenja, a bil je zelo kolegialen in priljubljen med ljudmi. Kar se pa tiče igralskih kvalitet, ne gre izgubljati besed. Eden največjih bombarderjev, ne le v Jugoslaviji, ampak na svetu. Morda strel iz skoka ni bil njegova vrlina, je pa imel najmočnejši strel s tal," o svojemu nekdanjemu soigralcu z izbranimi besedami govori Tominec, ki je tudi pojasnil kako je prišlo do tega, da je Krivi streljal z obema rokama. "Bilo je na pripravah za reprezentanco in na jutranjem treningu so igrali nogomet. Krivokapić je dejal, da se mu ne ljubi teči in da bo v golu. In je med igro neogret vrgel nogometno žogo ter si poškodoval ramo. Potrebna je bila operacija, ko se je vrnil k treningom, pa je na začetku metal z levo roko. Desna je bila še vedno močnejša, a je lahko metal z obema rokama in po potrebi igral celo na desnem zunanjem."
Tominec je bil tisti, ki mu je postavljal blokade. Kot kasneje na nekem drugem koncu Ljubljane Žarko Đurišić Duletu Hauptmanu. "Od 50 tekem so na 45 tekmeci na njemu izvajali presing. Jaz sem takrat igral na srednjem zunanjem in sem veliko delal za njega. Ko je bil naj strelec lige, je znal reči, da gre pol njegovih golov na moj račun. Kar nekaj let smo igrali skupaj in se tako uigrali, da nas je bilo kljub presingu na njemu težko zaustaviti."
Skozi leta se je nabralo anekdot, Tominec pravi, da ob Kriviju nikoli ni bilo dolgčas. "Kot prvo mi pride na misel, da je bil fizično pravi atlet. Ko sem ga videl na mladinskem prvenstvu v Črni gori, ko je igral še za Vojvodino, se mi je zdelo, da ima samo palec takšen kot jaz celo roko. Z njim je bilo vedno zanimivo. Odličen igralec, ki pa je imel zelo rad življenje. Z njim v družbi nikoli nisi vedel kaj te čaka."
Po osmih letih v Ljubljani je Krivokapić odšel v Španijo, kjer si je ustvaril novo življenje, z nekdanjimi soigralci pa dolgo ni imel stikov. "Izgubili smo stike, po kakšnih petnajstih letih mi je njegova nekdanja žena celo dejala, da je slišala, da je mrtev. Nihče ni vedel kako je z njim, potem pa sem preko njegovega brata oziroma sina dobil telefonsko številko. Nato smo se večkrat slišali, Ljubljano je obiskal po tridesetih letih, ko smo pripravili srečanje, nazadnje pa smo se videli letos poleti ob Slovanovi 50-letnici vstopa v prvo jugoslovansko ligo. In to mi je v neko zadoščenje ob njegovi smrti, da smo se lahko še enkrat pogovarjali dolgo v noč," razlaga Tominec, ki je za konec še enkrat poudaril za kakšnega igralca je šlo. "Ekstra rokometaš in predober človek. Z njegovimi kvalitetami, z njegovim talentom bi lahko ob drugačnem pristopu napravil tudi večjo kariero kot jo je, pa čeprav je bila že tako zelo dobra," pravi o soigralcu, ki bo šel v anale slovenskega rokometa kot eden največjih bombarderjev. "Spomnim se kako je na neki tekmi v zadnjih sekundah prvega polčasa sprožil s svoje polovice, zadel vratarja v glavo in ga nokavtiral. Res izjemno močan strel s tal."
