Najboljša med standardnimi plesalci sta postala Eva Katarina Lorber in Urban Šuštar z Osnovne šole Železniki, najboljšo plesno produkcijo so pripravili osnovnošolci iz Petrovč. Ekipno je najboljši rezultat dosegla Osnovna šola Petrovče.
Najboljša solistka premagala 80 plesalcev
Najboljša med solisti je postala Zala Rogič z Osnovne šole dr. Jožeta Toporišiča iz Dobove in za seboj pustila kar 80 plesalcev. »Biti del ŠPF mi pomeni ogromno. Udeležujem se ga že pet let in zame je bil tudi prvo plesno tekmovanje, zaradi katerega je moja ljubezen do plesa postala še večja. Skozi leta mi je tekmovanje zelo priraslo k srcu in vsako leto sem ga nestrpno pričakovala ter se ga veselila. V plesu res uživam, sploh če je na plesišču dobra energija, ki je tukaj nikoli ni manjkalo. Preizkusila sem se v različnih plesih in tako tudi spoznala nove korake ter se veliko naučila,« pripoveduje devetošolka, ki se spogleduje z mislijo, da se bo v prihodnosti s plesom tudi ukvarjala.
Zadnjič na ŠPF?
Rogičeva je bila zmage neizmerno vesela in pravi, da se takšne sreče z besedami ne da opisati: "Zame je bil to res čustven in nepozaben trenutek, ki ga bom za vedno nosila v srcu."
Žal pa obžaluje dejstvo, da je bila najverjetneje zadnjič na ŠPF, saj se projekt v srednjih šolah v njeni okolici ne izvaja. "Kljub temu sem svojo pot zaključila na najboljši mogoči način in priplesala do svojega cilja, do svojih sanj," je dodala mlada plesalka.
Zmaga tudi v paru
Rogičeva je bila uspešna tudi v paru. Z Nušo Račič sta premagali 25 plesnih parov in postali državni prvakinji v disciplini latinskoameriških plesov. Račičevi veliko pomeni, da se je na ŠPF pomerila v tej disciplini, saj pravi, da se zunaj šole ukvarja s povsem drugačno zvrstjo: "S tem sem se naučila novih korakov, nove elegantnosti, novega stila, tehnike in tako pridobila veliko novih izkušenj."
Pravi še, da ji bo tekmovanje za vedno ostalo v spominu, saj je bilo tako posebno, da ga težko opiše: "Občutki na odru pred sodniki, ko čakaš, ali bodo izgovorili tvojo številko, finale in na koncu razglasitev, ki je seveda nikoli ne bom pozabila."
Tudi Račičeva obžaluje, da na srednjih šolah v njeni bližini ne izvajajo projekta ŠPF. Čeprav meni, da se tekmovanj ne bo več udeleževala, je prepričana, da jo bo ples spremljal še dolga leta. "Plesati s srcem je lebdeti, živeti, ljubiti. Svet, kjer ne moreš lagati," doda.
Deset let sodelovanja na ŠPF
Njuna mentorica je Simona Bortek – učiteljica športa in plesa na Osnovni šoli dr. Jožeta Toporišiča iz Dobove–, ki je dejala, da letos obeležujejo jubilejno deseto obletnico sodelovanja v projektu ŠPF: "V teh letih je v projektu sodelovalo približno 200 plesalcev. Od teh jih je ples v klubu nadaljevalo okoli deset odstotkov, s tekmovanjem v PZS pa se jih je preizkusilo le nekaj."
Prednosti in slabosti v primerjavi s PZS
Bortekova pozna tekmovanja ŠPF in PZS, zato pove, da so vsa izpeljana vrhunsko in da bistvenih razlik ni. Le priprava na tekmovanja je v okviru projekta ŠPF precej okrnjena, saj kot pravi, nimajo na voljo dovolj časa: "Vse namreč izvajamo v okviru pouka, bodisi kot interesno dejavnost bodisi izbirni predmet. Nekatere šole to prepustijo tudi plesnim šolam. Za nas torej to pomeni kvečjemu 45 minut tedensko, zato nam časa ponavadi primanjkuje."
Bortekova je opozorila tudi na koreografije: "Za ŠPF dobimo že pripravljene koreografije, ki se jih morajo učenci naučiti. V PZS so te koreografije plod dela trenerja in otroka. Drugače je seveda s plesnimi produkcijami, ki jih prav tako kot za formacije v PZS sestavljajo trenerji oziroma učitelji." Razmišlja tudi, da imajo pri produkcijah na ŠPF bolj proste roke kot pri formacijah PZS, saj so dovoljeni različni rekviziti, dvigi, raznolike teme. A vendar pravi, da jih to včasih tudi zmede, saj ne vedo točno, ali sodnika bolj pritegne določena plesna zvrst, določena tema, rekvizit...
V plesu se najdejo po naključju
Bortekova je tudi neizmerno hvaležna vodji projekta ŠPF doc. dr. Meti Zagorc, saj pravi, da imajo učenci možnost zaplesati, se prepotiti, zabavati in se sprostiti ter se ne nazadnje tudi tekmovalno vključiti v ples. "Veliko učencev se projektu priključi po naključju, potem pa se v plesu najdejo. Nekateri se pozneje vključijo v plesne šole, drugi ob nadaljevanju šolanja ostanejo zvesti plesu na drugačen način. Vsekakor pa si izkušnje in občutke zapomnijo za vse življenje," meni Bortekova.
