Kdaj, zakaj in kako se začeti tekmovalno in morda kasneje profesionalno ukvarjati s plesom? Znane so besede dr. Mateja Tuška, rednega profesorja psihologije na Fakulteti za šport in Filozofski fakulteti, ki je ob več priložnostih poudaril: "Če želite svetovnega prvaka, raje ne vlagajte ničesar, ker je verjetnost enaka kot zadetek na loteriji. Če pa želite vzgojiti zdravega in stabilnega človeka, ki dobi delovne navade in zna prenašati stres, potem vlagajte, kolikor zmorete!"
Enakega mnenja je tudi Anita Vihtelič, ustanoviteljica in vodja Plesnega mesta, saj pravi, da je treba vlagati v razvoj otrokovih sposobnosti in ne v njegove rezultate. "Morda je za nekoga najpomembnejši rezultat. Moje mnenje je, da ima veliko večjo težo to, česar se otroci naučijo in pridobijo v procesu treniranja," razmišlja Vihteličeva, katere plesni klub se lahko pohvali z več generacijami plesalcev, ki so posegli v svetovni vrh. Po besedah Vihteličeve v njihovem klubu otroci stopijo na tekmovalno pot, ko so motorično in psihosocialno sposobni, za takšno pot pa se morajo strinjati tako otrok kot njegovi starši. "Navsezadnje se spremenijo tudi stroški," še poudarja plesna pedagoginja.
Kako visoki so stroški tekmovalnih plesalcev, zagotovo ve Tina Kim Mali, mama dveh vrhunskih plesalk. Čeprav ni sporočila točne številke, je Mirjam Podobnik, trenerka njenih hčera, ki v plesnem klubu Kazina poučuje že več desetletij, pojasnila, da je poleg stroškov rednih treningov treba upoštevati še dodatne vaje, kostume, rekvizite, potovanja na tekmovanja, plesne priprave …
"Včasih je kdaj treba potegniti črto in se tudi v plesu čemu odreči," pripoveduje Malijeva, ki je sicer po poklicu magistrica prava, a se že več kot dve desetletji ukvarja z osebnim trenerstvom in zdravo prehrano. Ne nazadnje se tudi ona zaveda, da ne vlaga v stegnjene noge, ampak "v zrelo, postavljeno in z glavo na mestu osebo, ki je pripravljena na življenje v širšem smislu." Takole še razmišlja o nasprotnem: "Stroški so lahko bistveno višji, če se ukvarjaš s problematičnim pubertetnikom, in – bog ne daj – s kakšno odvisnostjo, nesamostojnostjo, brez izobrazbe in ambicij za življenje." Kot še dodaja, te poleg financ takšen scenarij stane tudi zdravja.
A vendar so med starši tudi takšni, ki po neuspehu na tekmi ali treningu trdijo, da je bilo vse skupaj stran vržen denar. Ob tem prikima Mirjam Podobnik, ki dodaja: "So starši, ki si prek otrok polnijo svoj ego in takšni bodo slej ko prej našli izgovor, da izpišejo otroka iz plesnega kluba." Hkrati pa dodaja: "Če želiš otroka res dobro naučiti plesati, je treba resnično trdo delati." Kot primerjavo omenja ameriški sistem, ki ga je prvič spoznala pred skoraj tremi desetletji. Po njenih besedah je v Ameriki in Kanadi ples na prvem mestu in temu se prilagaja šola. "Otroci tam že od malega trenirajo po osem ur: štiri ure dopoldan, potem šola in še štiri ure treninga popoldan," opisuje Podobnikova, ki je vzgojila generacije svetovnih prvakov.
Poleg talenta morajo biti otroci tudi zelo delavni, trdi Podobnikova, ki dodaja, da morajo imeti njeni otroci cilj v glavi. Ob tem se spominja začetkov Liane Mali, ki je bila zelo gibalno in ritmično sposobna, a je imela strah pred določenimi akrobacijami. "Skoraj je že odnehala, potem je prišla prva zmaga na kvalifikacijskem turnirju in Liana je pridobila samozavest. Od takrat dalje lahko naredi vse, kar se odloči!" z zanosom pripoveduje Podobnikova. Tudi Lianina mama Tina Kim Mali tekmovanja vidi kot pozitivna, saj po njenem mnenju krepijo otrokovo samozavest. "Pojaviti se na odru pred vsemi gledalci in sodniki, dati vse od sebe, kar so v tistem trenutku sposobni – in karkoli gre med plesno točko narobe (veliko lahko gre) rešujejo in speljejo sami. Menim, da je to velikanska popotnica za življenje," s ponosom pripoveduje Malijeva, ki se nikoli ni ukvarjala s plesom.
Tekmovanja so po mnenju Malijeve odličen način za spoznavanje in učenje vseh vrst odnosov: "Tekmovalke iste skupine, kjer so povezane kot ekipa, lahko v solo točkah tekmujejo druga proti drugi. In izjemno pomembno je, da se pri tem podpirajo in spodbujajo." Kot še dodaja, morajo biti po razglašenih rezultatih še vedno prijateljice in iti v kino.
Takšna prijateljstva nastajajo tudi na plesnih pripravah, ki jih – kot večina plesnih klubov – dvakrat letno organizirajo tudi v Plesnem mestu. "Moji najlepši spomini so ravno s priprav," pripoveduje Anita Vihtelič in dodaja, da njihov klub že 35 let organizira takšne priprave. "Na pripravah se plesalci naučijo klubskih pravil in vrednot,« pojasnjuje Vihteličeva, ob tem pa dodaja, da se naučijo tudi športnih vrednot, kot so pravilni pristop do treninga, fair play, disciplina in vztrajnost, hkrati pa se učijo tudi psihosocialnih veščin: solidarnosti, samozavesti, pozitivnega odzivanja na stres ... »Saj vemo – do zmage ne pelje dvigalo, ampak postopni koraki po stopnicah," še zaključuje Vihteličeva.
