Umrl je Miklavž Sever (1937-2021), za mnoge sinonim za dvorano Tivoli, dolga leta je bil namreč njen direktor. Bil pa je še vse kaj drugega in leta 2015 prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo v športu. V spomin nanj bo v preddverju Hale Tivoli do pogreba, ki bo v petek, odprta žalna knjiga.
Takšna je bila obrazložitev Bloudkove nagrade:
Miklavž Sever je že več kot 50 let predan slovenskemu športu, najprej kot odličen športnik, nato kot ugleden športni delavec, organizator in povezovalni člen ter tudi kot novinar in publicist.
Že kot gimnazijec je Miklavž Sever dosegel prve športne rezultate v atletiki, namiznem tenisu in rokometu, v katerih je dosegal vidne rezultate tudi na univerzitetnih tekmovanjih in kasneje v članski konkurenci. Bil je soustanovitelj in igralec Rokometnega kluba Olimpija, zaradi odličnih organizacijskih sposobnosti in učinkovitih idej za reševanje problemov kadrovsko podhranjenih športov v okviru Akademske športne zveze Olimpija, je bil dvakrat tudi njen generalni sekretar.
Njegovo delo je obrodilo sadove, predvsem uporaba strokovnih kadrov za več športnih klubov je bila odločilna podpora razvoju ljubljanskega in slovenskega športa, kar je potrjevalo tudi rastoče število članov zveze. Svoje znanje je uspešno uporabil tudi kot predsednik Rokometnega kluba Prule, predsednik Golf kluba Olimpije in predsednik Ljubljanske skupnosti za bowling. Predvsem pri slednjem mu je uspelo razviti športno aktivnost, ki je postala zanimiva in kakovostna v takratnem jugoslovanskem prostoru.
Konec 70. in v začetku 80. let je bil tudi sam odličen igralec bowlinga, med drugim je lastnik rekorda Jugoslavije, saj je v eni igri dosegel maksimalno število možnih točk (300 kegljev). Kar dobrih pet mandatov je bil direktor Zavoda športno rekreacijski center Tivoli, pri čemer je uspešno združeval ekonomiko poslovanja, skrb za objekte in zagotovaljanje dobrih razmer za športnike.
Kot vodja tehnične komisije, vodja tujih moštev, sekretar in generalni sekretar je bil nepogrešljiv pri organizaciji kar desetih velikih tekmovanj na ravni balkanskih, evropskih in svetovnih tekmovanj v Ljubljani. Zelo rad se je udejstvoval tudi kot novinar in publicist. Sodeloval je z Radiem in Televizijo Slovenija, kjer so mu bili posebej ljubi smučarski poleti, ki jih je komentiral skupaj z Marjanom Rožancem.
Njegov največji dosežek na tem področju je bil, ko je postal sodelavec jugoslovanskega TV poola na olimpijskih igrah v Montrealu. Uredil je tudi dve monografiji, izdani ob 35-letnici Zavoda Tivoli oziroma ob 50-letnici Akademske športne zveze Olimpija. Svojo zbirko spominkov in drugih dokumentov s področja športnih dogodkov je po 55 letih športnega udejstvovanja prepustil Muzeju športa Slovenije in tako zaokrožil svoj neprecenljiv prispevek slovenskemu športu.
