Na prvem treningu je bil zelo zadržan in bi najraje ostal pred dvorano, ko pa je v telovadnici zagledal svoje prijatelje, ki so že bili vključeni v skupino, je oddrvel na trening, ne da bi se poslovil od staršev. V otroštvu je nekaj časa treniral tudi smučanje in tenis, vendar se je zaradi preštevilnih treningov moral odločiti le za en šport. Izbral je športno gimnastiko, za katero pravi, da mu je všeč predvsem zato, ker je univerzalen šport, ki od tekmovalca zahteva moč celotnega telesa in tudi pravilno tehniko izvedbe vsakega elementa. Prav tako mu je všeč to, da čeprav gre za individualen šport, ta vključuje tudi ekipne tekme, kar tekmovanju daje posebno vzdušje.
Športnika sta bila tudi njega starša. Gregorjeva mama je bila več kot 20 let balerina, oče pa je treniral košarko in bil vaditelj smučanja. Gimnastiko trenira tudi Gregorjev mlajši brat Boštjan. Kot športni družini jim torej napor, ki ga je treba vložiti v treninge, ni neznanka in Gregor od staršev dobiva vso potrebno podporo. Treninge ima sedemkrat na teden, skupaj 20 ur. V zadnjih letih na treninge prihaja kar s kolesom.
Lansko leto je bilo za vse športnike, tudi za Gregorja, velika preizkušnja. V marcu je društvo moralo zapreti svoja vrata tudi za tekmovalce in dva meseca so trenirali doma. Čeprav so si domov odnesli nekaj gimnastičnega orodja, Gregor pravi, da so v tem času veliko izgubili, tako moči in gibljivosti kot motivacije za treniranje.
EP v Mersinu velika izkušnja
Z zdajšnjim trenerjem Aljažem Vogrincem in društvenimi kolegi so po prvem zaprtju našli rešitev, kako se ponovno vrniti v rutino treningov. Jeseni se je Gregor uvrstil v mladinsko reprezentanco za nastop na evropskem prvenstvu v Mersinu. V novembru je sledil drugi val epidemije in ponovno zaprtje društva. Slovenska mladinska reprezentanca se je morala že tri tedne pred evropskim prvenstvom odpraviti na treninge v Turčijo, saj jim treningi v Sloveniji niso bili dovoljeni.
Treningi in kasneje tudi tekmovanje s telovadci iz drugih držav so nanj delovali zelo motivacijsko, odlično pa se je počutil tudi v slovenski ekipi, saj so se dobro razumeli in se spodbujali. Za Gregorja je bilo mladinsko evropsko prvenstvo prvo veliko tekmovanje, za katerega pravi, da je bilo tudi njegovo najpomembnejše in najljubše doslej. Kljub situaciji s koronavirusom je prvenstvo potekalo tekoče, predvideva pa, da bi bila izkušnja še boljša, če bi lahko bili navzoči gledalci. Na svojem najljubšem orodju, konju z ročaji, je osvojil 21. mesto.
Ponosen je tudi na svoje druge dosežke. Še posebej je izpostavil prvo mesto na državnem prvenstvu na konju z ročaji v kategoriji OV 4. Posebnega vzornika nima, povedal pa je, da je zelo navdihujoče gledati gimnastične mojstre, saj se od njih lahko veliko nauči. Cilje v gimnastiki si postavlja sproti. Njegov dolgoročni cilj je uvrščanje na največja tekmovanja, kot so evropska in svetovna prvenstva, morda tudi olimpijske igre, in doseganje vidnih rezultatov na teh tekmovanjih. Trenutno najbližji cilj pa je uvrščanje na stopničke na letošnjem državnem prvenstvu in pokalu Slovenije v absolutni kategoriji.
S statusom športnika lažje tudi v šoli
Gregor obiskuje II. gimnazijo Maribor, kjer so veseli vseh športnih uspehov in ga na njegovi športi poti zelo podpirajo. Ker ima status športnika, mu profesorji po potrebi prilagajajo ocenjevanje, omogočeni pa so mu tudi dopoldanski treningi na društvu. Kljub temu pravi, da je občasno naporno kombinirati treninge in učenje. Po srednji šoli namerava iti v inženirsko smer, njegova trenutna želja pa je Fakulteta za strojništvo v Ljubljani. Prosti čas izkoristi za druženje s prijatelji; v zadnjem letu je bilo to bolj v znamenju spletnega druženja in igranja videoiger.
Gimnastika je zahteven šport, ki zahteva veliko predanosti in odrekanja, kar potrjuje tudi Gregorjeva zaključna misel: "Od časa do časa je zelo težko in vprašam se, zakaj mi je tega sploh treba. Takrat se moram opomniti, kaj je moj cilj, in se ne smem ozirati na druge, saj je na koncu pomembno le tisto, kar si želim sam in v kar verjamem."
