Slednja je tudi njena mama, vendar v telovadnici vedno najprej trenerka. Trenirati je začela pri petih letih, na treningih pa je bila prisotna, še preden je lahko hodila, ko je delala družbo svoji mami.
Pretekli teden je tekmovala na svojem prvem velikem mednarodnem tekmovanju, na 36. evropskem prvenstvu v ritmični gimnastiki. Tekmovalni sistem od vsake reprezentance zahteva, da prikaže osem vaj, s koliko tekmovalkami, pa je odvisno od vsake posamezne reprezentance. Karina je Slovenijo zastopala z vajami s kolebnico in trakom, kjer je osvojila 33. in 29. mesto. Po tako zahtevni sezoni je bila ta izkušnja zelo motivacijska.
Karina hodi na Osnovno šolo Danile Kumar, največ prijateljev pa ima v gimnastiki. Ima starejšega brata, ki trenira boks, prej pa je treniral tudi streljanje z zračno puško. Od svoje sestre je popolnoma drugačen – Karina je tekmovalna, medtem ko on ni. Boks je začel trenirati, da bo lahko deloval zaščitniško, tako zase kot do svoje mlajše sestrice.
Mama Alena se je konec leta 1998 zaradi ritmične gimnastike preselila v Slovenijo, kjer je spoznala svojega moža in si ustvarila družino. Njena zgodba je podobna zgodbi Alene Jakubovske, druge trenerke v trenerskem paru. Slednja je namreč prišla v Slovenijo, da bi prvo nadomeščala na porodniški odsotnosti. Obe prihajata iz istega kluba v Minsku, kar je glede na dejstvo, da ima Minsk vsekakor več kot dva kluba, brez dvoma zanimivo.
Karina je v svoji kategoriji zmagala na mednarodnem tekmovanju v Minsku leta 2016, na kar je zelo ponosna. Nanjo je bila ponosna tudi Alena – tako v vlogi mame kot tudi trenerke. Hčer je imela možnost peljati tudi domov in v svoj domač klub. Karini so prav tako zelo všeč tekmovanja v tujini. Poleg tega, da je na teh tekmovanjih veliko boljša konkurenca, ji to daje možnost spoznavanja novih ljudi ter novih držav in kultur. Verjame, da bi ji to kjerkoli drugje kot v športu bilo težko omogočeno. Med najbolj zanimivimi tekmovanji ji je bil mednarodni turnir v Izraelu.
Mladenka je med bolj sramežljivimi športnicami, kar pa se ne kaže med tekmovanjem. Za dodatne hobije nima časa, ker so treningi zelo dolgi, vendar ima pa vseeno rada glasbo in ples, kar se lepo povezuje z njenimi treningi in ji pomaga. Vaje najraje dela ob hitri glasbi, na treningu pa se dobro razume z vsemi.
Mama Alena je na vprašanje, kako je usklajevati vlogo mame in trenerke, odkrito povedala, da je to težko. »Karina me najprej dojema kot mamo, šele potem kot trenerko. Na ta račun ji je občasno morda dovoljeno malce več, kot bi ji bilo, če bi bila 'samo' tekmovalka.« Karina se je na vprašanje, ali to kdaj s pridom izkorišča, samo navihano nasmejala in pritrdilno pokimala z glavo. Alena pravi, da je zato včasih druga trenerka strožja do Karine, da se to lahko uravnovesi.
Ta dinamika ni vsakdanja, občasno pa povzroči tudi določena nesoglasja. »O da, in to večkrat!« je Alena odgovorila na vprašanje, ali se kdaj tudi skregata. Način treniranja ritmične gimnastike je zelo zanimiv. Zunanjemu opazovalcu je morda videti kot kaos, medtem ko je trenerki vedno povsem jasno, kaj se dogaja. Osredotočenost je vedno na enem športniku, tistem, ki izvaja vajo, medtem ko preostale vadijo določene elemente.
Karina si v prihodnje želi postati trenerka ritmične gimnastike. Mama Alena bo ponosna nanjo ne glede na to, kakšno prihodnost si bo izoblikovala, si pa želi, da bo uspešna.
