Tanja Ribič 1 Odkrito.si

Družina Tanje Ribič zaradi Đura v šoku!

iča Svet24.si

Umrla humoristka Iča Putrih

Luna Petisvet.si

Konec sprenevedanja, na dan prihaja resnica!

matjaž han, miha kordiš Svet24.si

Matjaž Han Levici: "Fantje mladi, ta trenutek ...

Saša Lendero 2 Svet24.si

Saša Lendero ima eno težavo z vodenjem ...

can yaman Njena.si

Takšno telo pod obleko skriva Ferit

milan Njena.si

Junakom šova Ljubezen po domače podivjali hormoni

Gregor Lisec
Gregor Lisec
2 26.01.2019 17:32:40

INTERVJU MESECA! Legendarni IVO MILOVANOVIČ od blizu, zelo osebno in o - vsem!

Martin Metelko
Preprosto – legenda. Dober glas seže v deveto vas, pravi znani slovenski pregovor, glas Iva Milovanoviča pa je dolga leta segal v vsako slovensko mesto in vas. Pravzaprav ga še danes slišimo na nacionalki in ga bomo tudi v prihodnje, pa čeprav se je že pred meseci odpravil v zaslužen pokoj. S športom je zaznamovan, to je njegova usoda, pravi sam …

Kako je v »penziji«?
(smeh) Razliko pravzaprav občutim le v tem, da prejemam pokojnino, in ne plače. Dela pa je za zdaj dovolj. Prehoda iz službe v pokoj niti ne čutim.


Še vedno vas vidimo na televiziji oziroma spremljamo vaše prenose tekem državnega rokometnega prvenstva. Kako to, ko pa ste upokojeni?
Sicer sem delo nameraval končati, a me je odgovorni urednik Gregor Peternel prosil, ali bi državno prvenstvo izpeljal do konca. Rekel sem, da lahko, seveda skupaj s strokovnim komentatorjem Romanom Pungartnikom. Dogovor je sklenjen do konca sezone 2018/19. Reprezentance pa ne nameravam komentirati, oziroma je primarna naloga državno prvenstvo.


Pa tudi vam je po vseh teh letih najbrž težko kar pustiti vse za seboj …
Ne, ne, ni mi težko. Sploh ne. Življenje sprejemam kot nekaj, kar se konča. Znan pregovor pravi, da je vsega lepega enkrat konec. Na ta način sem razčistil s seboj. Poleg tega pa sem po naravi človek, ki ga ne zanima preteklost, temveč sedanjost in prihodnost. Kar se je zgodilo, je zgodovina, ki je ne moreš spremeniti, na sedanjost in prihodnost pa lahko vplivaš.


Pa vseeno ostanimo malo v preteklosti … Koliko let je minilo od vaših začetkov na televiziji?
Komentirati sem začel leta 1975. Sprva sem komentiral številne športe, kasneje pa sem se preusmeril v nogomet, rokomet, veslanje in konjeniški šport. Zanimivo je to, da sem med tistimi, ki smo orali ledino komentiranja v Sloveniji. Kot prvi v Sloveniji sem komentiral ragbi, prvi v slovenskem jeziku tudi formulo ena. Imel sem srečo, da sem imel zelo dobre učitelje oziroma profesorje: Mita Trefalta, Marka Rožmana, Tuga Klasinca … Na mojo pot pa je močno vplivalo tudi dejstvo, da sem bil z velikani jugoslovanskega komentiranja Mladenom Delićem, Vladankom Stojakovićem, Draganom Nikitovičem, Borisom Mutićem, Božom Sušcem. To so bile prave legende, jaz pa sem bil njihov sinek. Vpijal sem vse njihovo znanje in se od vseh učil. To, da sem potoval po Jugoslaviji in živel z njimi, je bilo zame velika šola.


Ne moremo mimo vašega zaključka, ki ni bil tak, kot ste si želeli. Vaša želja je bila komentiranje finala svetovnega nogometnega prvenstva skupaj z Andrejem Staretom, a je ostala neuresničena. Je zaradi tega ostalo kaj grenkega priokusa?
Ne, to sem razčistil. Zgodovina me, kot rečeno, ne zanima. O (Mihi, op. p.) Žibratu in (Urbanu, op. p.) Laurenčiču si seveda mislim svoje, a te teme ne pogrevam, ker me preteklost ne zanima. Eno so želje, drugo je realnost. Želja se mi ni izpolnila in glede tega zdaj ne morem narediti ničesar.


Sledilo je nekaj za vas čustvenih sloves, denimo tisto v Mariboru pred rokometno kvalifikacijsko tekmo reprezentance Slovenije, ko niste skrivali solza. Kaj vam je šlo po glavi?
Ko si toliko let v tem, tega ne doživljaš več samo z razumom, ampak tudi s čustvi. Deset let sem bil član predsedstva RZS in sem skrbel za odnose z javnostmi. To je moj odnos do rokometa še poglobilo. Spomini so prekrasni, bodisi reporterski bodisi funkcionarski. Imel sem to srečo, da sem bil dejaven v dobi Zorana Jankovića, ko je slovenski rokomet doživljal vrhunec s klubskim naslovom evropskega prvaka Celja, dvema klubskima naslovoma evropskega prvaka Krima in srebrno kolajno na evropskem prvenstvu. Vse to te polni in ob takem slovesu te potem nadvladajo čustva. Zelo sem hvaležen Franju Bobincu in RZS, da sem dobil dres, ki mi veliko pomeni. To je svojevrstno priznanje za moje delo.


Zdaj vzgajate oziroma iščete nove komentatorje. Vaša prihodnost?
S tem se ukvarjam že kar nekaj časa, imam nekaj 'dobrih izdelkov'. Medtem ko moja televizija ni doumela, da mora izobraževati nove kadre, je to doumel direktor Sportkluba Marko Simeunović. Zdaj je to postalo resno in mislim, da učim oziroma dajem osnove že šesti generaciji. Na nekatere sem zelo ponosen, nekaj jih dela na nacionalnem radiu, kar je dokaz, da smo delali dobro. Seveda pa je to generacija, ki počasi prihaja.  


Kakšen je potencial? Bomo čez 30, 40 let imeli takšne legende, kot ste vi?
Vedeti morate, da sva midva z Andrejem Staretom zdržala kar dolgo. Ti fantje pa v glavnem zraven počnejo nekaj drugega in niso profesionalci, zato je vprašanje, koliko časa bo kdo zdržal. Mislim, da sta na dobri poti brata Obrez, pa seveda profesionalci z nacionalne televizije in nacionalnega radia. Če bodo vztrajali, ne vidim razloga, da ne bi šli po naši poti.


Kdaj je bilo težje postati komentator ali pa dober komentator – v vaših časih ali danes?
Nekoč je bilo gotov težje. Selekcija je bila absolutno močnejša, izobraževalni sistem je bil absolutno zahtevnejši, poleg tega pa nas je bilo malo. V redakciji nas je šest ali sedem pokrivalo vso zadevo, danes pa ima Sportklub okrog 50 komentatorjev. Prebiti se v to majhno skupino je bilo bistveno težje. Bolj športno povedano je bilo nekako tako: kdor se je v nekoč prebil v reprezentanco Jugoslavije, je bil res mojster. Ne bom rekel, da se je danes v reprezentanco Slovenije lahko prebiti, je pa drugače. Enako je bilo z nami.

Spominov se je gotovo nabralo ogromno …

Vsi me sprašujejo, kaj je bilo najlepše. Ni težko ugotoviti, da je bilo lepo poročati ob uspehih slovenskih in v mojih časih še jugoslovanskih športnikov. Ostali so mi lepi spomini z veslanja, ko je bil Iztok Čop svetovni prvak leta 1995, ne morem mimo srebrne kolajne v rokometu 2004, brona v rokometu 2017. Ne morem mimo prve uvrstitve nogometne reprezentance na Euro 2000. Potem so tu še drobne malenkosti, ko opraviš dober prenos. Imam 16 finalov lige prvakov v nogometu, kar je danes težko dosegljivo. Ampak z Andrejem sva bila dolgo sama in v teh letih se je nabralo ogromno. Pokrival sem praktično vsa evropska prvenstva v rokometu, razen 1998 v Italiji. Kup svetovnih rokometnih prvenstev, 10 nogometnih svetovnih prvenstev. Rekel bi tako: v celoti ostane lep spomin na tisto, kar je človek naredil. Morda bo to nekam zapisano, sicer pa se to pozabi.


No, vaše komentiranje tekme za 3. mesto na SP v Franciji bo težko utonilo v pozabo. Sploh zaključek, ko je Slovenija dokončala preobrat proti Hrvaški in vas ter marsikoga v domovini pripravila do joka.
Danes lahko na to pogledam z razumom, takrat pa so me vodila čustva. Vedel sem, da se poslavljam, medalje pa ne dobiš vsak dan in tako je bruhnilo iz mene. Nisem človek, ki bi skrival čustva. Mogoče bi kdo pomislil, ali je bilo tega treba. Ampak tako je bilo. Veliko ljudi mi je kasneje priznalo, da so tudi oni doma jokali. To je normalno, saj smo doživeli velik uspeh Slovenije.


Nekaj minut kasneje smo vas skupaj z reprezentanco Slovenije videli na odru za zmagovalce. Kako ste se znašli tam?
Te fante spremljam od malega. S Pungartnikom sva nekoč debatirala, kdaj sem ga prvič videl. Kot kratkohlačnika! In ko si z leti ves čas z njimi, postanejo tvoji otroci. Vsi pa se veselimo uspehov svojih otrok.


Znali pa ste tudi pokritizirati. Posebej Veselina Vujovića na svetovnem prvenstvu v Franciji. Vaše mnenje o slovenskem selektorju?
Ne glede na to, kdo je, se nima nihče pravice poigravati s slovensko reprezentanco. Midva z Vujovićem sva prijatelja tam nekje od leta 1982, ko je postal mladinski svetovni prvak in nato kot smrkavec nastopil na svetovnem prvenstvu. Bil je daleč, daleč najboljši igralec tekmovanja. Takrat se je začela njegova kariera in hkrati vzpon Metaloplastike. Mi smo Metaloplastiko takrat spremljali, sam sem bil pogosto v Šabcu. In tako smo postali prijatelji. Nosil sem jim pralni prašek in kavo, saj tega tam niso imeli. Isakovićeva mama je bila specialistka za torte. Skratka, tam smo se dobivali in postali prijatelji. Čeprav smo šli po tem narazen, sva z Vujom ostala prijatelja in si vedno zelo pošteno povedala, kaj in kako. Njegova slabost je bila, da pogosto ni gledal mojih prenosov, jaz pa sem imel to srečo, da sem ga vedno lahko gledal in moram reči, da ga izredno cenim; kot človeka, kot igralca, kot selektorja. Ampak to ne pomeni, da se lahko poigrava, tako kot se je z reprezentanco. X igralec je igral super, pa ga zamenja. X igralec je branil super, pa ga zamenja. Te pravice nima. To mi je najprej zameril in na tistem svetovnem prvenstvu se nisva gledala najlepše, sva pa sodelovala. Predsednik mi je celo poslal sporočilo, naj ne kritiziram preveč. Odgovoril sem mu, da opravljam svoje delo in bom vedno zagovarjal svoje mnenje. Kasneje sva se z Vujom pogovorila, kot se pogovarjajo odrasli ljudje, in med nama ni nobene zamere. Človek mora imeti svoje mnenje, grdo rečeno, svoja jajca, in jaz sem to vedno imel, pa naj je šlo za komentar ali vodenje hiše.


Kakšni se vam zdijo slovenski športniki v odnosih z mediji?
Velika večina je pametnih deklet in fantov. Ni vrhunskega športnika, ki ne bi bil tudi intelektualno podkovan. Slovenija ima v tem pogledu res 'fajn' fante in dekleta. Sprva so bile težave, ker nismo bili vajeni teh medosebnih odnosov. Ampak z naraščanjem medijev so tudi v klubih in reprezentancah začeli razmišljati o tem, da je treba imeti piar. Pri RZS smo orali ledino, ko smo se dobivali z igralci in jih učili, kako se morajo vesti. Ta mlajša generacija je tega seveda vajena. Športniki razumejo, da brez tega ni odmevnega vrhunskega dosežka. Jaz s športniki nikoli nisem imel težav, ker je bilo zame najpomembnejše  spoštovanje športnika.


Pa odnosi športnikov do državnega grba? Posebej v košarki in nogometu so odpovedi reprezentanci vse pogostejši pojav. Kako gledate na to?
To je zame nesprejemljivo. Ampak veste, niso krivi oni. Kriva so vodstva reprezentanc, strokovnih zvez. Tudi ko sem jaz deloval v zvezi, smo imeli igralce, ki so in niso. Jasno smo jim povedali, da oni ne bodo izbirali, kdaj bodo igrali za reprezentanco. Za to je selektor. Če želijo, naj igrajo, sicer pa ne. Moje stališče je tako: kdor želi igrati za reprezentanco, super, ni pa potrebe, da bi se slovenska država in šport komurkoli prilizovala in ga prosila na kolenih. Tistemu, ki se bo odločil, da za reprezentanco ne bo nastopal, se zahvalimo, dajmo mu rože in sliko, pa zbogom.


Kot vsi športni zvezdniki imate tudi vi kot dolgoletni komentator svoje kritike. Kako gledate nanje? Vam pridejo do živega?
V Sloveniji je malo ljudi, ki lahko res strokovno ocenjujejo delo televizijskega športnega komentatorja. Sprejemam kritiko ljudi, ki te opozarjajo, kaj delaš napak. Tistih blogerjev na forumih, ki jih je Uroš Zorman poimenoval kavčarji, pa jaz ne berem. Tako sem se odločil in to res upoštevam. Naj imajo svoje mnenje. Ko bodo imeli jajca, da se podpišejo z imenom in priimkom ali pošljejo kritiko na moj mail ter jo podpišejo z imenom in priimkom, pa se bom z njimi ukvarjal. Je pa tako: v novinarstvu je najbolj pomembno, da ima človek čisto vest. Če je tako, ni nobenih težav napisati ne plus ne minus. Predvidevam, da me toliko in toliko ljudi ne mara, toliko in toliko pač. To je usoda vsakogar, ki dela javno. To, da nekateri ljudi žalijo, jih ne spoštujejo ter se pri tem skrivajo za raznimi vzdevki, se mi zdi pa najbolj podlo. Če imaš svoje mnenje, ga povej javno.


Na vas neposredno se torej kritiki ne obračajo?
Zelo redko. Dogaja pa se in nekaterim sem hvaležen. Spomnim se, da me je nekdo iz Škofje Loke opozoril, da narobe izgovarjam španskega rokometaša Entrerriosa.  Javno sem se mu zahvalil in takim ljudem sem hvaležen.


Bomo dočakali vašo knjigo?
Ne vem. Pri tej zadevi sem zelo len. Vse skupaj počasi zbiram na kup, ali bo kdaj izšlo, pa ne bi napovedoval. Enkrat sem že, pa se mi je potem predvsem zaradi tega, ker nisem dobil odmeva iz tujine, koncept podrl. Zadnje čase pa o tem ne razmišljam prav veliko.


Naslov naj bi bil: Po moji uri je minilo 50 let?
Blizu, ja.


Vemo, od kod izhaja. Kam ste pospravili svojo znamenito uro?
Še vedno jo imam v peresnici. Še vedno jo tudi nosim s seboj na tekme, ampak je seveda ne uporabljam, ker je vse na zaslonu. Pogosto jo uporabim, ko je treba dati kakšno poročilo za informativne oddaje, da imam malo vpogleda, kdaj kaj povedati in kdaj zaključiti. Tako da še vedno dela.


Koliko je stara?
Imam jo od leta 1982. Je iz Osla. Takrat sem bil z zdaj že pokojnim Evgenom Bergantom na klasičnem prvenstvu. On je šel kupovat diktafon in takrat sem zagledal tisto uro. Nenadoma sem začutil željo, da bi jo kupil. Stala je malo čez 100 dolarjev, kar pomeni, da sem za diktafon in uro zapravil skoraj vse dnevnice. Ampak oboje sem uporabljal, tako da se je izplačalo. Uro sem uporabljal med tekmami, ko je ni bilo na zaslonu, in iz tega je prišlo ven »po moji uri«.


Ta izraz ste sčasoma prenehali uporabljati. Zakaj?
Seveda, ko pa je bila ura na zaslonu.


Ampak po tem izrazu so vas poznali vsi. Postal je legendaren.
Vendar ni več služil svojemu namenu. Ljudje pa so si to zapomnili in še danes mi marsikdo reče »no, pa povej, koliko je po tvoji uri«.


V življenju ste imeli in še imate ogromno funkcij. Katere bodo naslednje?
Jih že imam. Sem uradno upokojenec, amaterski vrtnar, trudim se, da bi bil dober dedek. Nadaljeval bom svojo akademijo za reporterje, videli pa bomo tudi, kaj bo s komentiranjem; torej, koliko se mi bo ljubilo in kakšne bodo potrebe televizije. Sicer pa grem v Mozirju rad v dolino – hišo imam na hribu, zato tako rečem. Tam imam veliko znancev in spijemo kakšno kavo, poklepetamo. V Savinjski dolini je veliko odličnih športnikov, recimo Lovro Bizjak, Antonio Delamea in drugi. Ko pridejo ti fantje domov, se oglasijo, da se malo pogovorimo. Blizu je Velenje, tako da se srečujem tudi z rokometaši. Povezave iz tekmovalnih dni so se obdržale do danes.


In verjetno boste šport obdržali kot del vsakdana do konca življenja?
S športom sem zaznamovan, to je moja usoda.


Ko boste čez 10 let prižgali televizijo in preklopili na rokomet, kaj boste videli? Kam gre ta šport?
Ko se človek spomni, kako je bilo leta '91 in kako je danes, je kot noč in dan. Od dvoran, opreme, treningov, strokovnih kadrov … Nekoč sta bila sekretar in trener, danes sta po dva fizioterapevta, maserji, pomočniki za to in ono. Slovenski rokomet napreduje. Dobro je, da Celje in Gorenje ne igrata Sehe, ker preprosto nimajo niti kadra za to. Oba se lahko posvečata Evropi in domačemu prvenstvu. Želim si, da bi bilo šest relativno izenačenih klubov. Da bi se Ribnica obdržala, da bi napredoval Maribor in se priključi še kdo. Da bi bilo prvih šest nekje na tej ravni, kot je bila slovenska prva liga nekoč, ko je bila med prvih pet v Evropi.


Reprezentanca?
V reprezentanci je Vujović razširil kader, za kar mu je treba čestitati. Fantje, ki igrajo v tujini, dobivajo izkušnje in to samo krepi reprezentanco. Žal mi je, da smo svetovno prvenstvo zapravili v zadnjih petih minutah v Kopru zaradi neodgovornosti vseh, od strokovnega vodstva do igralcev. Na Madžarskem se je namreč pokazalo, da smo boljša reprezentanca.  Ampak verjamem, da bomo v prihodnje na vseh velikih tekmovanjih, Vuju pa želim, da se mu izpolni želja po uvrstitvi na olimpijske igre. Res živi za slovensko reprezentanco in je zanjo naredil veliko. Uvrstitev na olimpijske igre bi bila vrhunec in najbrž tudi njegovo slovo.


Koga vidite kot njegovega naslednika?
Ob normalnem razvoju je eden od kandidatov zagotovo Tamše. Ne bi kar tako odpisal niti Šerbca, čeprav je bolj tih. Kolikor imam informacij iz Kielc, pa tudi Zorman. Ti trije bi lahko Slovenijo povlekli naprej. Šerbec je ves čas ob Vujoviću in je izkušen, Tamše je v Velenju in Celju pokazal, da je dober trener, za Zormana pa pravijo, da je zelo nadarjen. Ampak njega čaka še veliko dokazovanja in to zagotovo ve. Nekaj pa je res: vsi trije bodo morali imeti nekaj Vujovićevega, v sebi bodo morali imeti tudi »fakina«. Vujo je s svojo korajžo za slovenski rokomet naredil marsikaj nekoč nepojmljivega. Tudi njegov naslednik ne bo smel biti tisti pohlevni »slovenček«.

Članki iz rubrike