Jasno pa je že, da bo pravico delil Valižan, ki je postal pravi zvezdnik tega športa. Zaradi odličnega sojenja, posebnega humorja in zanimive, a hkrati pretresljive življenjske poti.
"Izjemno sem vesel in počaščen, da me je doletela ta naloga," so bile prve besede valižanskega sodnika Nigela Owensa, ko je izvedel, da bo prav on v soboto popoldne delil pravico na tekmi leta med Avstralijo in Novo Zelandijo, na pravi ragbijski klasiki, v rivalstvu, ki v tem športu nima primere. Kdorkoli drug bi izrekel te besede, bi ostal bolj ali manj neopažen še posebej v primeru kakšnega povprečnega poznavalca ragbija. A Nigel Owens je nekakšen Pierluigi Collina v ragbijskem svetu, pravi zvezdnik svojega športa. Ta sloves si je v prvi vrsti priboril z odličnim delom, saj je med igralci, navijači, trenerji in strokovnjaki cenjen kot eden najboljših sodnikov na svetu, svoji profesionalnosti pa dodaja ščepec humorja, zaradi katerega njegove izjave med tekmo včasih pritegnejo več pozornosti kot tekma sama in zaradi katerega svojemu liku sodnika dodaja veliko več človečnosti, kot smo je od kateregakoli posameznika v tem poklicu vajeni. Na tem svetovnem prvenstvu je bila na primer nepozabna njegova šaljiva primerjava ragbija in nogometa. "Vse sem videl, posredovanje je bilo povsem v skladu s pravili. Če bi se rad takole metal, pridi čez dva tedna, ko bo na tem stadionu nogometna tekma," je nahrulil škotskega igralca na tekmi z Južno Afriko in poskrbel za veliko smeha med ljubitelji ragbija, neopažena pa ni ostala niti med privrženci nogometa. Pred časom je med tekmo stopil do dveh igralcev, ki nista bila zadovoljna z njegovo odločitvijo, in se jima predstavil. "Pozdravljena, mislim, da se ne poznamo, jaz sem sodnik na tej tekmi, in ne vidva," je malo v šali, malo zares pripomnil.
PREŽIVEL, KER JE OMAGAL
Sojenje finala svetovnega prvenstva je nedvomno zgodba zase, izjemna nagrada, čast in hkrati tudi velika odgovornost v karieri kateregakoli sodnika. Nigel Owens si pred leti ni mogel predstavljati takšnega razpleta svoje kariere. V prvi vrsti je razmišljal le o tem, kdaj in kako bo končal svoje življenje, ki ga ni zmogel in želel več živeti. Sobotni finale bo pravzaprav zaokrožil njegovo pot, polno čustev, vzponov, padcev in velikega razkritja. Owens je svojo prvo tekmo sodil že pri šestnajstih letih in bil izjemno nadarjen v tem, kar je počel. Toda osem let pozneje, ko bi lahko začel vstopati v profesionalni svet ragbija, se je spopadal z motnjami hranjenja, bil je odvisen od steroidov, pika na i pa je bil poskus samomora, ker je bil bitko sam s sabo zaradi spolne usmerjenosti. Nekega dne je splezal na hrib, s katerega je lahko opazoval svoj rodni kraj, in pest tablet za lajšanje bolečin poplaknil z viskijem, pripravljeno pa je imel tudi pištolo, ki jo je želel sprožiti za lažji in hitrejši konec. Mami in očetu na mizi ni pustil poslovilnega pisma, temveč le kratko obvestilo o tem, da tako ne želi več živeti. Toda še preden bi lahko prijel za pištolo, je padel v nezavest, medtem pa sta starša našla listek in obvestila policijo. Ta je takoj sprožila akcijo, Owensa so iskali vsi razpoložljivi možje in psi, nakar ga je v višavju opazil helikopter. Pozneje se je izkazalo, da ga je sicer smrtonosna mešanica tablet in alkohola na koncu rešila, saj je padel v nezavest. V bolnišnici je preživel štiri dni in takrat se mu je posvetilo, kako neumno se je pravzaprav obnašal.
NE SKRBI, PREVEČ SI GRD
Hkrati se je začel zavedati, kaj ga je pripeljalo tako daleč, da ni želel več živeti. Ko je sebi in tudi drugim priznal, da je homoseksualec, je občutil olajšanje, in čeprav je imel zaradi tega občasne težave in je bil tarča homofobnih napadov, je na novo zaživel. "Pri sedemnajstih letih sem občutil, da sem drugačen. Z dekleti sem redno hodil na zmenke, eno od njih je bilo moje dekle leto in pol, toda vedno sem se počutil nesrečnega. Po tem dogodku sem si rekel, da se moram sprejeti takšnega, kakršen sem," je priznal Owens, ki je pred desetimi leti za svojo usmerjenost najprej povedal mami, za katero to ni bilo veliko presenečenje. V prvi vrsti zaradi materinskega instinkta, drugič pa zato, ker je, kot je Owens zapisal v svoji avtobiografiji, že pred tem pod njegovo posteljo med pospravljanjem naletela na revije s homoseksualno vsebino. Na drugi strani se oče zelo dolgo ni sprijaznil s tem. Dve leti po tem je kot iz nič udarila njegova izpoved na televiziji, čeprav se je sprva bal, ali bo lahko ragbijski sodnik in homoseksualec hkrati. A naletel je na izjemno pozitiven odziv, čeprav se homofobnim izjavam ni mogel v popolnosti izogniti. "Ko sem javno priznal, da sem homoseksualec, sem se počutil, kot bi se na novo rodil. Igralci ragbija so na prvi pogled sicer robustni in mačistični, toda nikoli nisem imel težav z njimi. Nekateri so radovedni in me sprašujejo o mojem partnerju, z mnogimi se o tem šalim. Spomnim se, da sem nekoč sodil na tekmi ekipe Ospreys, v slačilnici je bil tudi kapetan. Vstopil sem v slačilnico, toda kapetan mi je rekel, naj počakam, ker je nag. V šali sem mu odvrnil, naj ne skrbi, saj je izjemno grd. Vsa slačilnica je bruhnila v smeh," je razkril eno od anekdot. Toda v prvi vrsti je bil in je sodnik, ki ni znan po tem, da je homoseksualec, temveč po tem, da ima izjemen občutek za igro, za dogajanje na igrišču. In ki si je sojenje finala, svojega prvega, prislužil v prvi vrsti zaradi tega.
