Koliko časa ste se odločali in razmišljali o tem, ali bi končali kariero ali ne?
Na koncu od te zadnje poškodbe, torej od konca avgusta. Bolj intenzivno pa sem razmišljal o koncu kariere po preiskavah, ko nismo našli nič oprijemljivega oziroma ko so te pravzaprav pokazale, da je hrbtenica poškodovana in da je mogoče tveganje trajne poškodbe, če bi še naprej treniral za vrhunski rezultat. Preiskave niso odkrile pravega vzroka bolečin, zato sem razmišljal, kaj naj naredim. Ali naj končam ali naj nadaljujem do Ria.
Je težko naenkrat stopiti iz metalskega kroga v normalno življenje? Za vrhunske športnike je to lahko kar šok.
Šok zagotovo je, toda za seboj sem imel že eno podobno izkušnjo, zato mi je bilo malce lažje. V bistvu pa je to za vrhunskega športnika velika, ogromna sprememba, ki te vrže iz dnevne rutine. Dobro je, če se kakšno leto ali dve pripravljaš na to, če počasi pogledaš malce okrog in se začneš zanimati tudi za druge stvari. Takojšen skok iz morja na kopno ali obratno pa je precej stresen. Posebej zame je bilo v tem trenutku šokantno, saj sem imel pred seboj cilj – nastop na olimpijskih igrah v Riu, potem pa sem moral kladivo postaviti v kot.
Kaj je bilo odločilno za konec kariere? Poškodba? Že lani na EP v Zürichu se je videlo, da bi potrebovali nadčloveške napore, da bi se vrnili med najboljše.
Odločilna stvar za konec kariere je bila poškodba hrbtenice. Če bi želel trenirati tako, da bi prišel v vrhunsko formo, bi to lahko pomenilo tudi, da bi se po naključju še enkrat poškodoval, toda taka poškodba bi lahko pustila trajne posledice. Zagotovo se ne bi tako odločil, če bi imel na primer poškodovano koleno ali kaj drugega. V takem primeru bi tvegal. Toda pri hrbtenici je drugače, tveganje je preveliko, saj ne nazadnje lahko ostaneš hrom vse življenje. Še zlasti ker po vseh mogočih preiskavah nismo vedeli, od kod prihaja bolečina, in niti ne, kaj natančno se dogaja. Po preiskavah so mi zdravniki dejali, da je hrbtenica v bistvu zdrava. Za treninge in tekme bi dobil protibolečinsko injekcijo in bi lahko treniral in tekmoval, vendar si ne upam. S hrbtenico se človek ne sme preveč igrati.
Po svetovnem prvenstvu v Parizu 2003 ste že imeli težave s hrbtenico. So primerljive s tem, kar vas muči danes?
Že na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 sem čutil bolečine, takrat sem imel resne težave z vretenci, zato sem izpustil tekmovalno leto 2005 in letal od zdravnika do zdravnika, dokler me niso operirali v francoskem Strasbourgu. Toda zdaj je poškodba drugačna. Takrat je šlo za klasično poškodbo, ko sem imel ukleščen živec, danes pa imam drugačno bolečino. Najbolj verjetno je, vsaj tako so mi dejali zdravniki, ki pa tega ne morejo potrditi z gotovostjo, da se drgne kost ob kost in potem zablokirajo obhrbtenične mišice in bolečino čutim kot nekakšen mišični krč.
Če se vrnemo malo v preteklost, oktobra 2009 ste po naslovu svetovnega prvaka in osebnem rekordu nepričakovano prekinili kariero. Ste imeli takrat v mislih konec kariere?
Da. V mislih sem imel konec kariere in taka je bila tudi moja takratna odločitev – konec. Vsega mi je bilo dovolj in ni šlo več.
Ampak takrat ni bila vzrok poškodba, temveč psihična utrujenost?
Drži. Bil sem sicer telesno izčrpan po treh letih vrhunske forme, toda to ni bil glavni razlog. Dejansko je bil razlog, da sem se takrat odločil, da neham, bolj psihične narave. Preveč je bilo vsega.
Se je bilo težko vrniti na vrhunsko raven? Če primerjamo še enoletno prekinitev Tine Maze; torej se da vrniti?
Jaz sem takrat prekinil treniranje le za pol leta, potem pa sem začel trenirati po ustaljenem programu. Da se vrniti na vrhunsko raven, čeprav je izjemno težko. Spomnim se, da sem se takrat vrnil z metom nekaj čez 58 metrov, kar je bil zame velik šok, saj sem bil navajen metov okoli 80 metrov. Torej več kot 20 metrov manj. Toda potem me je motiviralo tudi to, da sem hitro pridobival metre in sem v eni sezoni prišel že skoraj na povsem enako raven, kot je bila, ko sem prekinil kariero. Pravilni gibi so ostali zapisani tako v možganih kot v mišicah.
Govorilo se je, da ste takrat nehali zaradi dopinga. Kako vi to komentirate?
Mi je popolnoma razumljivo, da so se pojavile tudi take govorice. Toda moje stališče do dopinga je popolnoma jasno. Nobene tolerance do tega. Sem absolutno proti prepovedanim poživilom v športu. In vsakogar, ki bi ga dobili, da je uporabljal prepovedana poživila, bi morali kaznovati z dosmrtno prepovedjo nastopanja, poleg tega bi moral vrniti vse, kar je zaslužil s športom. Tu ni nobenega vprašanja. Športnik, ki vzame prepovedano poživilo, nima več kaj iskati v športu.
Ste po značaju res trmasti, samosvoji, z lastnim pogledom na vse stvari? Imate značaj, ki verjetno v športu prinaša rezultate, v vsakdanjem življenju pa velikokrat težave.
Zagotovo v neki meri drži tudi ta trditev. Tako kot se moraš za vrhunskega športnika roditi s pravimi telesnimi lastnostmi, se moraš roditi tudi z določenimi psihičnimi lastnostmi. Biti morajo take, da sebe spraviš v stanje, da lahko narediš vse, kar od tebe zahteva vrhunski šport. Zame so moja dejanja in moj način razmišljanja normalni, drži pa, da je to malce drugačno oziroma izstopa iz razmišljanja povprečnih ljudi.
Na veliki tekmi ste po navadi naredili največ, kar je v nasprotju s predsodkom, da Slovenci zatajimo, ko je najbolj pomembno.
Menim, da ni čisto tako, kot razlagajo mnogi. Na veliko tekmo moraš biti tako telesno kot psihično pripravljen. Zdi se mi neumestno, da govorimo, da Slovenci zatajimo v pomembnih trenutkih. Tudi športniki iz drugih držav velikokrat zatajijo, tako Nemci, Američani, Britanci kot Italijani ali Srbi, vendar je njihovih tekmovalcev na veliki tekmi več in se en izpad ne pozna preveč, pri nas pa se vsaka napaka takoj pozna.
Met kladiva je po mnenju mnogih obrobna atletska disciplina, s katero se resno ne ukvarja prav veliko držav. Vas to moti?
Seveda me moti. Najslabše je bilo to, da nismo bili v diamantni ligi, saj tam lahko s serijo dobrih rezultatov opozoriš nase. Če te ni tam, pa ne moreš in lahko delaš, kar hočeš. Potem nase lahko opozoriš samo s svetovnim rekordom.
Tek na 100 metrov je svoj svet, vendar kladivo ni bistveno različna disciplina od diska ali kopja.
Drži, da je 100 metrov poseben svet, toda res je, da je recimo ženski met diska dokaz, da se da narediti uspeh in prepoznavnost. Dokaz za to je Sandra Perković. Danes je vse usmerjeno in sloni na Usainu Boltu, kar je po svoje razumljivo, po drugi strani pa ni dobro. V atletiki je treba narediti zvezdnike tudi v drugih disciplinah, ne pa da je vse odvisno od enega samega človeka. Za mlade, ki bi se želeli ukvarjati z atletiko, to ni motivacijsko. Deset let trdega dela ni zagotovilo za nič. Atletiko pa je treba imeti rad in se recimo ob študiju ukvarjati z ljubeznijo. Morda najprej kot hobi, potem pa, če je možnost, naj športnik stopi še stopničko višje.
Ste s svojima nekdanjima trenerjema Vladimirjem Kevom in Marjanom Ogorevcem vse razčistili? Pogrešali smo ju na vašem slovesu na brežiškem gradu.
Do zdaj še nismo razčistili stvari, vse je še ostalo odprto. Imam torej še nerazčiščene račune.
Kako je prišlo do tega, da ste se razšli najprej s Kevom in potem z Ogorevcem? Ste se tako vi odločili?
Pri meni je bilo bolj ali manj spontano. Sezona 2009 je bila precej stresna. Zdaj, ko gledam nazaj, lahko rečem, da nisem zdržal vseh pritiskov, ki so se zgrnili name. Treningi in tekme so še šli, vse ostalo, kar se je dogajalo okoli mene, pa je bilo preprosto preveč, zato sem se takrat odločil za konec kariere. Bil je šok za vse in seveda je to prineslo določene posledice. O posledicah, ki jih bo prinesla moja odločitev, nisem razmišljal. Tudi Kevo takrat ni vedel, da se bom tako odločil, in je bil tudi zanj to velik šok. Zame je bilo vse skupaj sicer normalno, vendar sem v tistem trenutku videl le sebe, kar je bilo gotovo precej neodgovorno z moje strani.
Pa vam je kaj žal za te poteze, ki ste jih povlekli? Bi naredili kaj drugače?
Zagotovo bi, ker bi lahko marsikatero stvar izpeljali precej boljše in manj boleče. Vendar takrat nisem vedel, kaj bo vse skupaj prineslo s sabo. Delal sem, kar sem mislil, da je najbolj prav. V dobri veri. Najmanj pa sem mislil s tem koga prizadeti, čeprav je potem 'izpadlo', da sem tudi koga prizadel. Zagotovo bi danes naredil marsikaj drugače, a je bila zato moja kariera bolj razgibana.
Tako kot športnik s časom zoriš tudi kot človek.
Seveda. Ne moreš vedeti vsega in zgodi se, da se v nekem trenutku odzoveš tudi narobe.
Vaš največji uspeh je zlato na olimpijskih igrah v Pekingu. Bi ga lahko primerjali s srebrno kolajno na olimpijskih igrah v Londonu?
Tisto sezono, olimpijsko leto 2012, sem bil v zelo dobri formi, in če bi bilo vse normalno, bi moral v Londonu vzeti zlato kolajno. Toda spet je bilo nekaj dejavnikov, ki so vplivali na moje delo. Takrat sem se razšel s trenerjem Ogorevcem, poleg tega nisem ujel pravega ciklusa treninga. Potem se je pojavila tudi težava z mišico in srebrna kolajna je bila rezultat tega. V Londonu je bilo za zlato kolajno dovolj že nekaj čez 80 metrov. Ob kolikor toliko normalnem poteku priprav na sezono bi moral v Londonu vzeti zlato. To se je videlo, saj sem prišel s priprav v ZDA in kladivo marca vrgel več kot 77 metrov. Če bi nadaljeval v tem ritmu, bi bilo zlato moje. Toda bilo je pač, kot je bilo.
V dvobojih s svojim največjim tekmecem Krisztianom Parsom ste imeli vedno psihološke dvoboje, iz katerih ste po navadi izšli kot zmagovalec.
Najprej moraš biti telesno dobro pripravljen, da si potem tudi psihično trden, drugače ves čas sproti popravljaš napake. In v tistih dvobojih s Parsom sem bil zaradi izjemne telesne pripravljenosti zelo samozavesten in sem ga premagoval, ker on v preteklosti ni verjel vase.
Nekdanji predsednik atletske zveze Gregor Benčina vas je izzval, da imate priložnost, da v tem trenutku na zvezi kandidirate celo za kakšno bolj odgovorno funkcijo, kot je športni direktor. Morda bi želeli postati predsednik?
Ne, ne, kje pa. Mislim, da še ni prišel ta čas.
Zdaj se boste posvetili trenerskemu delu. Vam bo poleg ostalega še ostal čas za delo na atletski zvezi?
Vse je stvar dogovora. V prvi vrsti želim opravljati trenerski poklic. Pripravljen pa sem poleg tega še delati na zvezi, kjer bi lahko pomagal z neko funkcijo, tudi če bi se ta imenovala športni direktor.
Zdaj trenirate našo najboljšo metalko kladiva Barbaro Špiler. Kakšne načrte imate? Trening center ste naredili doma, namesto da bi šli v svet.
Želim, da bi svet prišel k meni. Rajši bomo kakšnega atleta pripeljali sem, poleg tega pa doma vzgajali mlade iz našega okolja. To je moj cilj. Z Barbaro pa je prvi cilj, da pride na olimpijske igre v Riu. To pomeni, da mora doseči normo. Če ne bo uspešna pri tem cilju, pa bo morala povedati, ali ima sploh še smisel, da nadaljuje treninge in delo. Ona je dejansko dobro pripravljena, samo sestaviti mora vse skupaj. Za to pa potrebuje dobre pol leta.
Ste lahko tudi trenerski pedagog, saj smo prepričani, da tehnične podrobnosti treninga meta kladiva zagotovo poznate?
Trenirati z Barbaro ni nobena težava, saj ima izjemno dobro podlago. Bolj zahtevno je, ko so na treningu tudi drugi otroci. V tej smeri se tudi še malo učim, vendar je lepo in mi je všeč. Učim se tako ali tako vsak dan.
Se veselite novih izzivov, ki pa niso tekmovalni?
Seveda se jih veselim in jih imam. Malce imam srečo, da treniram Špilerjevo, ki ima lahko visoke tekmovalne cilje, zato ne bom takoj zapustil meta kladiva. Potem sta tu še atletska šola in hostel, če bo še kakšno delo na zvezi ... Dela mi vsekakor ne bo zmanjkalo.
