Ko je nekdo s priimkom Zerbino nazadnje odigral ragbijsko tekmo, ki je odmevala izrazito onkraj meja lokalnega okolja, se je pisalo leto 2012. Bilo je v čilski prestolnici, poimenovani po španski različici svetnika Jakoba, pri čemer je bil Gustavo Zerbino star 59 let. Ne, nismo se zmotili, številka 59 bo kar držala, kajti v Santiagu ni šlo za klasično srečanje tekmovalnega značaja.
Šlo je za slavnostno zaznamovanje 40. obletnice ene najbolj slavnih športnih tragedij, ovekovečene s kultnim filmom Živi, ki jo je Gustavo skupaj z nekaj kolegi čudežno preživel. Tako je, bil je član urugvajske ekipe, ki bi morala daleč od oči širše javnosti odigrati tekmo v glavnem mestu Čila, a se je na najbolj neverjeten, za umrle in njihove svojce seveda tudi tragičen način iz popolne anonimnosti prebila do svetovne slave.
Pilot urugvajskega vojaškega letala je namreč na poti čez mogočne Ande narobe ocenil višino najvišjih gora, zadel ob eno od njih in strmoglavil na enem najbolj odročnih območij Južne Amerike. Ostalo je, kot radi rečemo, zgodovina. Kot pišejo knjige in kot v omenjenem filmu pripoveduje edinstveni John Malkovich, je nekaj potnikov umrlo ob strmoglavljenju, nekaj v naslednjih urah zaradi poškodb, še nekaj v naslednjih dneh zaradi mraza. Najmočnejši pa se niso predali.
Vrhunsko pripravljeni igralci ragbija, leta 1972 večinoma stari med 18 in 20 let, so kljub izgubljenim 20 kilogramom zdržali polarni mraz, dočakali poletje in imeli dovolj moči celo za poskuse iskanja poti v zelene čilske doline. Eden je bil približno dva meseca po nesreči uspešen in je dokončno rešil življenje 16 junakom, ki pa so seveda zasloveli še po nečem in so na poti do polno priznanega junaštva morali prenesti kar nekaj predvsem cerkvenih kritik. Kot gotovo veste, da so, da bi ostali živi, jedli meso umrlih potnikov.
23. DECEMBER IN PLES ŠTEVILKE 19
Pretekli konec tedna pa se je ponovno govorilo o nastopu igralca s priimkom Zerbino, pri čemer tokrat ni šlo za simbolično predstavo veterana, enega od velikih junakov legendarne andske nesreče. Tokrat je šlo za tekmo na najvišji ravni, za obračun med Urugvajem in Walesom v okviru spektakularnega svetovnega prvenstva, ki v teh dneh poteka na angleških stadionih (in enem valižanskem).
Jorge Zerbino leta 1972 ni bil niti v dolgoročnih načrtih Gustavovega precej mlajšega brata, ki je z navdušenjem pozdravil vrnitev že odpisanega 19-letnika, za katerim se je (tako kot za ostalimi) izgubila vsaka sled in ki ga ne bi nikoli našli, če urugvajski orjaki rešitve ne bi poiskali sami. Jorge se je rodil skoraj natanko 19 let po vendarle srečni tragediji za njegovo družino. Usoda je hotela, da je na svet prijokal 23. decembra, kar je, verjeli ali ne, datum, na katerega so 19 let prej rešili srečno šestnajsterico.
Ob tem pa tudi zanimivi kombinaciji številk 1 in 9 preprosto ni videti konca. Rodil se je namreč leta 1991 in nečak pri 19 letih preživelega junaka je zrasel v 191 centimetrov visokega mladeniča z – da, uganili ste – 91 kilogrami. Ragbija, ki je v Urugvaju priljubljen precej bolj, kot si morda mislite (pa čeprav ni povsem primerljiv z neskončno popularnostjo nogometa), se je lotil tudi zaradi stričeve dediščine, s katero je odraščal.
Ves čas je obiskoval prireditve, ki so se spominjale smrti 29 ljudi in vrnitve preostalih 16, se na njih dodatno navdušil nad tem športom, pridno treniral in se leta 2012 udeležil omenjenega srečanja ekip, ki bi morale odigrati tisto nesrečno tekmo 40 let poprej. Tedaj je kot zelo nadarjen igralec že trkal na vrata urugvajske reprezentance, njen član pa je postal ravno pravočasno, da je Urugvaju pomagal do tretje uvrstitve na svetovno prvenstvo v zgodovini te države.
ŽIVLJENJE NAMESTO SAMOMORA
Zaigral je na zaporednih svetovnih prvenstvih v letih 1999 in 2003, ko je bil nastop izbrane vrste na enem največjih športnih dogodkov prav tako v znamenju spomina na legendarno ekipo šestnajsterice preživelih, in se na enega največjih športnih dogodkov vrnil letos, ko je pečat tragedije še toliko globlji. Jasno, prav zaradi tesne družinske povezave.
Urugvaj je, kot rečeno, ob svojem otvoritvenem nastopu doživel visok in glede na realno vrednost obeh ekip povsem pričakovan poraz. Wales je navsezadnje eno najboljših moštev na svetu, Urugvajci so od česa takega precej oddaljeni, razplet srečanja pa je bil tako ali tako v drugem planu. Urugvajske oči so bile prikovane na debitantski nastop legendarnega priimka Zerbino na svetovnih prvenstvih, na nekakšen ultimativni poklon urugvajskega ragbija junakom, katerih podvig drugačne vrste je za mnoge primerljiv z zmago na nogometnem svetovnem prvenstvu v Braziliji leta 1950.
Zgodba pa je seveda povsem prevzela tudi gostitelje Angleže, ki so v uvodnih dneh Jorgeja oblegali skoraj tako kot domačo reprezentanco in največje zvezdnike preostalih najmočnejših ekip na čelu z Novo Zelandijo. Pri čemer vas verjetno ne preseneča, da je številnim angleškim kolegom najbolj zanimiv vidik stričevega kanibalizma. Le kdo bi jim lahko zameril, z vsem spoštovanjem do vsega ostalega in vseh ostalih se temu preprosto ni mogoče izogniti. In tega se zaveda tudi 23-letnik, ki ne beži od vprašanj te vrste.
»Morali so izbirati med življenjem in smrtjo. Razmišljali so tudi o skupinskem samomoru, a so se odločili za življenje, do katerega pa je vodila le ena pot. Moj stric je kristjan in vedno znova poudarja, da je bilo prehranjevanje z mesom prijateljev nekaj najbolj groznega, a je bilo preprosto nujno. Sčasoma so ljudje to sprejeli in tako kot vsi ostali že dolgo velja za to, kar tudi v resnici je. Za velikega junaka,« je med drugim povedal ponosni naslednik.