Vedela sem, kaj me čaka

Vam glede na okoliščine letošnja kolajna pomeni več od tiste pred letom dni?
Lanska kolajna je bila presenečenje, letošnjo smo pričakovali vse do trenutka, ko sem padla na državnem prvenstvu in si poškodovala rebra. Ker ni prvič, da imam počeno rebro, sem vedela, kaj me čaka – bolečine v vsakem trenutku in dvomi glede naslednjih dirk. Zato mi letošnja kolajna pomeni več. Lani sem se borila s konkurenco, letos pa sama s seboj in s svojimi bolečinami.

Vam je zdravnik sploh dovolil nastopiti ali ste to storili celo na lastno pest?
Ob obisku ljubljanske urgence in slikanju prsnega koša je bil dežurni zdravnik pragmatičen. Rekel je, da lahko treniram do bolečine. To sem razumela preprosto tako, kot je bilo povedano ... Tekmovanje je tako minilo v premagovanju bolečine, ki je bila najhujša v spustih, saj sem čutila vsak udarec s terena. Ker sem se zavedala, kaj se utegne zgoditi ob ponovnem padcu, sem imela v vseh spustih kanček rezerve; toliko da sem se počutila varno.

Letos ste uspešnejši od kolegice Tanje Žakelj. Vam borba z njo pomeni še poseben izziv? Se morda kdaj posvetujeta o kakšni skupni taktiki?
Velikokrat me sprašujejo o rivalstvu s Tanjo – nekoč me je to res gnalo še posebej zaradi vas novinarjev. Tudi zato, ker me imate že od mojega 25. leta za veteranko, Tanjo pa za mladega talenta. Obe se starava in jaz ne vidim več posebnega rivalstva, razen na državnem prvenstvu. Na vseh ostalih dirkah dirkam za čim boljši rezultat in za zmago moram premagati vse. Negativna stimulacija name ni nikoli delovala dobro. S Tanjo imava urejene odnose, med nama velja neko vzajemno spoštovanje. Drugače sva si precej različni, sama se vam novinarjem rajši izognem. (smeh)

Kakšni so vaši cilji do konca sezone? Čaka vas tudi še SP.
Letos imamo še tri svetovne pokale in svetovno prvenstvo v Andori. Lepo bi bilo povsod tekmovati s potrebnim kančkom športne sreče, saj takrat rezultat ne bo izostal.

Dolgoročni cilj so verjetno OI v Riu de Janeiru? Kako je z normo?
Ker smo kot ekipa Slovenke na visokem tretjem mestu lestvice Mednarodne kolesarske zveze UCI, imamo za Rio maksimalno kvoto dveh tekmovalk. Kako bo v prihodnosti, še ne vem, precej je odvisno od mojega trenerja in partnerja Roberta Pintariča. Če bo vztrajal kot selektor do konca mandata, se bom pripravila za Rio, sicer pa se bom vrnila k svojim koreninam – MTB maratonu. Tam imam že dve kolajni s svetovnih prvenstev in naslov evropske prvakinje. V maratonu je prav tako veliko 'matranja', a je scena zato prijaznejša.