Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
07.08.2014 14:28:44
Deli članek:

Od kavbojk, prek Abramoviča, do piva in Contadorja

flickr

Ekscentričen je milo rečeno, a če gre Olegu Tinkovu kaj priznati, je to, da se nikoli ni ustrašil izzivov, ne nazadnje gre za možaka, ki je v deželi, ki že od nekdaj prisega na vodko, ustvaril pivovarski imperij. Zdaj si želi še kolesarsko različico Real Madrida, pod okriljem Tinkoff-Saxa želi združiti kolesarske galaktike.

Sin sibirskega rudarja, ki je, preden si je nadel vojaško suknjo, leto dni tudi sam preživel v rudnikih daljnega vzhoda. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je nato odpravil v Sankt Peterburg, v takrat ruski San Francisco, kjer se je vpisal na študij rudarstva, a ga je v luči sprememb in priložnosti, ki so takrat zajele Sovjetsko zvezo ter kasneje Rusijo, tudi hitro opustil.

Posel je bil vseskozi v mislih, posel je akademske ambicije potisnil vstran, kapitalizem je bil zanj vedno pred komunizmom. Prijel je za številna dela, se učil in počasi vzpenjal po korporativni lestvici, prodajal je vse in vsakomur, kavbojke, videorekorderje, vokmane, kasneje se je lotil posla z ravioli, kaviarjem, eno svojih prvih firm pa je prodal vzhajajoči se zvezdi Romanu Abramoviču. Ko je odšel v ZDA, se je srečal s pivovarskim baronom Danom Gordonom, na predavanje ali dva skočil še na slovito kalifornijsko univerzo Berkley, potem se je vrnil v Sankt Peterburg ter leta 1998 odprl prvo pivnico. Vse ostalo je zgodovina.

Ustanovil je pivovarno Tinkoff, dva f-ja na koncu naj bi dala aristokratski pridih, prav novodobnim aristokratom in tako imenovanim belim ovratnikom pa je bilo kakovostno pivo, ki je prihajalo iz njegovih sodov, tudi namenjeno. Tržil je agresivno in provokativno, mati Rusija se je nemalokrat zgražala nad njegovimi reklamami, a posel je cvetel. Ko je leta 2005 svojo pivovarno za 167 milijonov evrov prodal belgijskemu koncernu, je zacementiral svoje mesto med ruskimi zgodbami o uspehu.

BREZ STRICEV IZ KREMLJA

Povzpetnik, milijonar, ki pa ni tipičen ruski oligarh, pravzaprav mu z omembo oligarhov delamo krivico, vse, kar ima, in ima veliko, je namreč pridelal z lastnimi rokami, predvsem pa lastno pametjo, brez stricev iz ozadja oziroma iz Kremlja. Prebrisan investitor in poslovnež, ki je iz nič zgradil že kar nekaj uspešnih podjetij, ki jih je potem prodal in krenil naprej v nov, še večji posel.

Leta 2006 je začel metati prve rublje v svojo ljubezen iz mladostniških dni, v kolesarstvo, konec lanskega leta je za šest milijonov kupil moštvo Saxo-Tinkoff. S svetom komunicira predvsem prek twitterja, pri tem je provokativen in nemalokrat nespoštljiv. Iz njegovih ust in izpod njegovih prstov prihajajo nasprotujoče si izjave, ki jih nemalokrat še isti dan kar sam postavi na glavo, tako da je težko vedeti, ali ga jemati resno ali s kančkom oziroma dobršno mero rezerve.

Poigrava se z javnostjo, v enem dnevu na primer nekajkrat napove in potem odločno demantira prihod Petra Sagana, njegov odnos z generalnim menedžerjem Bjarnom Riisom in glavno zvezdo ekipe Albertom Contadorjem pa je kot aprilsko vreme. Spremenljivo iz dneva v dan, iz ure v uro.

Začelo se je s kavbojkami, nadaljevalo s pelemeni, pivovarstvom, zdaj se ukvarja s kreditnimi karticami, bančništvom in spletnim trženjem, česarkoli se dotakne, pravzaprav spremeni v zlato. Sanja o lastni letalski firmi in sanja o Saxu-Tinkoffu kot najmočnejši kolesarski ekipi v karavani. Njegove sanje pa nemalokrat postanejo resničnost.