Eddy Merckx, Bernard Hinault, Felix Gimondi, Jacques Anquetil, Alberto Contador in zdaj se je temu posvečenemu krogu kot šesti priključil še Vincenzo Nibali. Po Vuelti 2010 in Giru 2013 je dobil še največjo, še najpomembnejšo, dirko vseh dirk, po letu 1998 je na Elizejskih poljanah na zadnjo nedeljo v juliju znova zadonela Fratelli d'Italia.
Majice
Vse štiri majice so bile oddane že pred zaključnim vikendom. Osrednja, rumena, je seveda pristala v omari Vincenza Nibalija, belo za najboljšega mladega kolesarja je domov odnesel Francoz Thibaut Pinot (FDJ), sicer tretjeuvrščeni v skupnem seštevku, pikčasto najboljšega na gorskih ciljih pa Poljak Rafal Majka (Tinkoff Saxo). Zelena najboljšega po točkah je še tretjič zapored zanesljivo pristala na ramenih Petra Sagana, ki pa bo Pariz vseeno zapustil z grenkim priokusom, za razliko od preteklih dveh let namreč moštveni kolega Kristijana Korena ni dobil etape. Ekipno je bil najboljši francoski AG2r La Mondiale, najbolj borbeni kolesar pa je bil Alessandro De Marchi, prav tako Korenov moštveni kolega.
In kdo je kolesar, ki je znova prebudil veliki kolesarski narod ter tradicionalno rožnato športno biblijo La Gazzetta dello Sport vsaj za dan obarval v rumeno? Nekoč morda neučakan, zaletav, zdaj taktično zrel, in ko ni na kolesu, miren 29-letnik, po rodu iz sicilske Messine, kjer imata starša še dandanes v lasti videoteko. Po lanski zmagi na Giru in drugem mestu na Vuelti je letos prav vse posvetil Touru, po februarskem rojstvu prvorojenke Emme Vittorie pa je bil spomladi daleč od prave forme, daleč od ravni Contadorja in Frooma, celo tako zelo, da mu je Aleksander Vinokurov, alfa in omega Astane, poslal nič kaj prijazno pismo, v katerem mu je očital, da njegovi skromni rezultati nikakor niso v skladu s plačo, ki jo prejema. Bolj kot ne so ga odpisali tudi že številni rojaki in novega mesijo italijanskega kolesarstva, naslednjega Marca Pantanija, našli v moštvenem kolegu Fabiju Aruju. In medtem ko je slednji z odličnimi predstavami na Giru dvignil na noge celoten škorenj, se je Nibali maja v Dolomitih pod budnim očesom Paola Slonga, njegovega nekdanjega trenerja/učitelja še iz časov pri Liquigasu, v miru pripravljal na Tour. Še na začetku junija, Kriteriju Dauphine, ni nič kazalo, da je na poti proti nečemu velikemu, a potem je slavil na italijanskem državnem prvenstvu in njegove delnice so začele naraščati.
Tempiranje forme je bilo perfektno, kar je sledilo, je zaprlo usta Vinokurovu ter vsem nejevernim Tomažem, ponosni Sicilijanec je na najboljši način dokazal, da je vreden prav vsakega od štirih milijonov evrov, ki jih po nekaterih podatkih letno pospravi v žep. Ko je bila dirka še v povojih, tudi ko sta bila oba glavna favorita Froome in Contador še v karavani, je Morski pes že začel gristi. Tekmecem je hitro poslal sporočilo, dobil je kaotično drugo etapo do Sheffielda, pa potem v peti, ko so številni želeli predvsem preživeti in je Froome denimo doživljal pravo kalvarijo, sam brez strahu letel po granitnih kockah proti Roubaixu in že tam pridobil debeli dve minuti v primerjavi s konkurenti.
Ko se je sredi desete etape le nekaj dni po Froomu z dirke na podobno žalosten, predvsem pa boleč način poslovil še Contador, ni bilo več niti najmanjšega dvoma, kdo je »Capo di tutti capi«, če se izrazimo po sicilijansko, letošnje dirke. A ni se ustavljal, dobil je prvo pravo gorsko preizkušnjo na La Planche des Belles Filles, v Alpah zabeležil tretjo etapno zmago, in ko je v petek napadel še proti vrhu Hautacama, mu ni nihče več niti poskusil slediti. Vsi so se zavedali, da je možak iz Messine, ki je kot 15-letnik z mislimi na sijajne predstave Induraina in Pantanija zapustil domačo Sicilijo ter se podal v Toskano, kategorija zase, izven njihove lige. Da vozi svojo dirko, o čemer zgovorno govori osem minut prednosti ob prihodu v Pariz, najvišja razlika v zadnjih petindvajsetih letih. Ničesar ni prepustil naključju, bilo je to ekonomično in učinkovito poganjanje pedal, popoln nadzor bi bil še najboljši opis, nikoli ni zašel v resnejše težave, nikoli ga ni zgrabila panika, v rumenem se je prevažal kar devetnajst dni in, kot že rečeno, dobil štiri etape.
Pravi, da si želi naslednje leto nastopiti tako na Giru kot na Touru, visoko na listi še neizpolnjenih želja pa je tudi mavričasta majica, namenjena svetovnemu prvaku. Morda je prav trojna krona kolesarstva, v istem letu slaviti na Giru, Touru in SP, največji izziv v karieri Sicilijanca, ki sicer živi v švicarskem Luganu. Nekaj, kar je do zdaj uspelo le Merckxu leta 1974 in pa Ircu Stephenu Rochu leta 1987. Zakaj pa ne, navsezadnje je še vedno na pravi strani tridesetih in je eden redkih zmagovalcev tritedenske dirke, ki se odlično znajde tudi na enodnevnih klasikah.