Zdaj že davnega leta 1919 jih je do Pariza bojda prilezlo le deset, v zadnjih letih jih po drugi strani na poti odpade približno petina, včasih je osip večji, včasih manjši, letos pa v veliki meri kroji tudi razplet boja za rumeno majico.
Redke so ekipe, ki se na Elizejske poljane pripeljejo v neokrnjeni zasedbi. To je pač Tour, dirka, ki ne pozna milosti, kjer je tanka pot od bedaka do junaka in obratno, o čemer bi lahko veliko povedal tudi Jani Brajkovič. Dirka, kjer vsi rinejo v ospredje in kjer vsak preži na svojih pet minut slave, a le trenutek nepazljivosti in vsega je lahko v hipu konec. La Grande Boucle pač vedno terja svoj davek, in čeprav se mrtve šteje šele na koncu, je že zdaj, ob drugem in hkrati zadnjem prostem dnevu, lista padlih eminentna, kot že dolgo ne. Nesreča ne izbira, potolčena in dotolčena sta tako dirko vseh dirk ne nazadnje že pred časom končala prva favorita, Chris Froome in Alberto Contador, pa sprinterski as Mark Cavendish, med sedemindvajseterico, ki je do danes pospravila kovčke, sta tudi Fabian Cancellara in Andrew Talansky, čigar epski boj z bolečino, uro in metlo v enajsti etapi še dolgo ne bo utonil v pozabo, a bila je to bolj kot ne pirova zmaga trmastega Američana.
Ne najde nazaj na pota stare slave
Poglavje zase je zmagovalec iz leta 2010 Andy Schleck, eden nedvomno najbolj talentiranih kolesarjev v karavani, ki pa po padcu in zlomu medenice na Kriteriju Dauphiné leta 2012 nikakor ne najde več nazaj na pota stare slave. Ni jih malo, ki menijo, da je era bratov Schleck že končana, pa čeprav ima mlajši Andy šele 29 let. Za kolesarja najlepša leta, a dokler bo več ur posvetil ribarjenju kot poganjanju pedal ...
Ni konec, dokler ni konec
In medtem ko Andy išče samega sebe, pred dirko prva favorita Froome in Contador pa si v zavetju doma ližeta rane in pogledujeta proti tolažilni nagradi v podobi Vuelte, Vincenzo Nibali odšteva dneve ter kilometre do Elizejskih poljan ter največjega zmagoslavja v svoji karieri. "Ni konec, dokler ni konec, to je vendarle Tour, vsak dan je poglavje zase," je na včerajšnji prosti dan pravil Sicilijanec. Res je še daleč do Pariza, navsezadnje so med karavano in Elizejskimi poljanami še Pireneji, a zdi se, da lahko le še nesreča oziroma padec kolesarju Astane prepreči pot v nesmrtnost. V družbo Eddyja Merckxa, Bernarda Hinaulta, Jacquesa Anquetila, Feliceja Gimondija in Contadorja, peterico, ki je dobila vse tri največje, Giro, Tour in Vuelto.
Vse manj manj maneverskega prostora
Izbrana druščina, ni kaj, in če je pred Morskim psom vse manj pasti, da izgubi dobljeno dirko, imajo številni drugi iz dneva v dan vse manj manevrskega prostora, da bi pustili svoj pečat na 101. izvedbi matere vseh dirk. Med slednje vsekakor lahko uvrstimo tudi Simona Špilaka, ki razen sodelovanja v ubežni skupini v deveti etapi ni pokazal prav veliko oziroma manj, kot s(m)o pričakovali ljubitelji kolesarstva na sončni strani Alp. Morda pa bo že danes, ko bo karavana zavila v Pireneje, nastopilo njegovih pet minut. Tanka je črta, to smo menda že zapisali.
