Čeh, ki je spomladi postal Slovenec, pogosto navdušuje v dvorani Tivoli, marsikoga pa je na svojo stran še bolj pridobil z igranjem za slovensko reprezentanco, ki ji je maja po 20 letih tudi ali pa predvsem zaradi njega uspelo obstati med hokejsko elito. Tokrat smo se od hokeja oddaljili in v živahnem pogovoru, ki ga je ves čas spremljal smeh, na vlaku spoznali njegove druge plati.
Horak prihaja iz mesteca Most, ki ga lahko najdete na severozahodu Češke, ne daleč od meje z Nemčijo. Lukaš je ponosen na svoje korenine, na mesto, kjer živi okoli 70 tisoč ljudi, med temi tudi njegova družina. Pravi, da je odraščal v normalnem družinskem okolju. Mama Jana dela v mestni hiši, oče Pavel pa je bil policist, občasno se je kratkočasil tudi s šest let mlajšo sestro Anežko, ki je danes uradnica na zavodu za zaposlovanje. "Bil sem prijazen brat (smeh.). Pogosto sem jo sicer izkoristil za nogomet, da je na igrišču stala v golu, jaz pa sem streljal," je opisal otroške spomine, v katerih se je znašel tudi družinski jazbečar. Danes ima Lukaš kar dva.
Hokej, kljub temu, da je Čeh, ni bil zakoreninjen v njegovo družino. V bistvu ga je začel igrati zaradi sedmih prijateljev, sosedov, s katerimi smo na ulici ves čas igrali hokej. "Na ledu sem se jim pridružil pozno, star sem bil že sedem let. Začel sem kot napadalec, kar sem bil zgolj en teden. Ko so trenerji videli, da ne znam drsati, so mi rekli 'pojdi raje v gol'," česar naposled ni obžaloval niti za eno sekundo.
Prve si starša nista mogla privoščiti
Ob hokeju na ledu je Lukaš hkrati vrsto let igral še "ball hockey", to je hokej v popolni opremi, razlika je le v tem, da se ne igra na ledu, temveč na asfaltu v športnih copatih. Ta šport je v najboljši češki ligi igral do 16. leta, ko se je od "ball hockeyja" moral posloviti. "Še danes poleti igram za zabavo in s prijatelji hodim na turnirje, a gre predvsem za druženje in da skupaj spijemo kakšno pivo," se je nasmehnil Čeh.
Hokej je že tako in tako eden dražjih športov, če si vratar, pa je zaradi opreme še "malo" dražji. "Prvo opremo sta mi kupila dedek in babica, ker moja starša zanjo nista imela denarja," se je spomnil. Lažje je nato postalo, ko je začel igrati za klub Litvinov, kjer mu vratarske opreme ni bilo treba več kupovati. "A drsalke, palice, … To sta kupovala starša. Če bi mi morala kupovati celotno opremo, ne bi več igral, preprosto si je nismo mogli privoščiti," je realnost opisal vratar, ki se je zgledoval po švedskemu čuvaju mreže Henriku Lundqvistu.
Jaz sem seveda edina izjema
V hokeju se pogosto pojavlja misel, da mora biti, glede na to, da se nastavlja izredno hitrim in trdim ploščkom, vratar malo nor, da so čuvaji mreže vedno posebni. "Nisem nor," je hitro zatrdil. "Nisem poseben. Jaz sem seveda edina izjema," se je smejal.
Ko je bil star 17 let je sklenil prvo pravo pogodbo z Litvinovm. "Šlo je za čuden posel," je začel. Sodelovanje je sklenil za šest let, pravi, da je v tem sprva videl, da klub nanj računa. "Izkazalo se je za napako. Nisem dobival priložnosti za igranje, edina dobra stvar je bila ta, da so me pustili, da grem, ko v Litvinovu nisem hotel več ostati. Zadnje leto v tem klubu sploh nisem hotel več igrati. Imel sem srečo, da so mi pustili oditi," je pojasnil 31-letni Čeh.
Mama me zaradi slovnice še danes ošteva
Ko smo ga vprašali, če je rad hodil v šolo, se je zelo kislo nasmejal: "Sovražil sem jo." V OŠ je še užival, v srednji ne več, ker mu češki sistem ni šel na roko glede kombiniranja šole in hokeja, slabih ocen sicer ni imel, s tem ni bilo težav, le k pouku je nerad hodil. "Moja mama mi je zabičala, da ne bom igral hokeja, če ne bom končal šole. Bilo je težko, ker sem pri 17 letih že dobival plačo in si se spraševal, zakaj sploh potrebujem izobrazbo," je iskreno povedal Lukaš, ki je v tem pogledu sledil očetovim stopinjam in kot on postal policist.
"Ko sem maturiral, je bila moja mama srečnejša kot jaz. Dal sem ji zaključno spričevalo in ji rekel 'to je zate'," je z nasmeškom dejal in pristavil, da ima sicer najslabše spomine na ure učenja angleščine, predvsem pa maternega jezika, češčine: "Naša slovnica mi je res delala preglavice. Še danes se veliko motim, mama me vseskozi ošteva zaradi napak, ko ji napišem kakšno sporočilo."
Še vedno mi je težko, minilo ni še niti eno leto. O tem ne razmišljam vsak dan, a ves čas je to nekje v moji glavi. Edino, kar mi daje zadovoljstvo je, da moja mami lahko spet živi.
Vedno naročim isto
Če mu v hokeju ne bi uspelo, verjame, da bi bil vseeno športnik. "Rad gledam in igram tenis, vidim se, da bi ga lahko igral," se je zamislil. Kot otrok ga ni igral, zdaj je drugače. "Zadnji dve poletji sem igral v češki amaterski ligi. Sem dober? Tako tako," se je zasmejal naš sogovornik, ki se je v času našega druženja izkazal tudi z dobrim smislom za humor in nas pogosto nasmejal.
Potem ko je zapustil Litvinov, je odšel v Grenoble, kjer je ostal šest let, kjer, kot pravi, je odrastel. "Tam sem si na primer moral kuhati sam. Pogosto sem klical mamo, ki me je na daljavo učila kuhati," je priznal in dodal, da zna danes pripraviti osnovne jedi, kar ima tudi najraje: "Ne maram eksperimentirati s hrano. V vsaki restavraciji tako vedno jem isto jed. Nikoli ne poskusim nečesa novega. Moja punca Barbora se vedno drži za glavo, ker sem tak (smeh)."
Februarja bo dobil dvojčka
Po Franciji sta sledili sezoni na Danskem, kjer je zaradi druženja z mlajšimi soigralci zelo užival, zadnji dve leti živi v Ljubljani in tukaj ga v začetku naslednjega leta čaka ena od življenjskih prelomnic. "Postal bom oče, pričakujeva celo dvojčka," nam je razkril: "Moje življenje se bo verjetno kmalu malo spremenilo (smeh)."
Z Barboro sta par dve leti in pol, nekega dne, pravi Lukaš, se bosta tudi poročila. Tudi ona prihaja iz Mosta, spoznala sta se na tamkajšnjem glasbenem festivalu. "Ljubezen na prvi pogled? Recimo, da ja. Mislim, da sem jo kar hitro očaral," se je smejal ljubitelj rock in pop glasbe: "Samo balkanske glasbe ne, prosim (smeh)."
Skozi leta je Horak svoje telo okrasil z več tetovažami. "Moja najljubša je tetovaža piva," se je široko nasmehnil, ko nam jo je pokazal: "Jaz sem Čeh, mi smo vsi ljubitelji piva." Nato nam je pokazal še tetovažo grenobelskih gora, danske morske deklice, pa letnice svojega rojstva in še in še: "Veliko mojih tetovaž so neumnosti. Vsako leto si s prijateljem izmisliva kakšno čudno (smeh). Kmalu moram nekam dati še kakšnega zmaja, kajne."
Odprem, pogledam slike in zaprem
V prostem času se rad sprehaja z Barboro, igra računalniške igrice, poleti z veseljem poleti v kakšen eksotični kraj. "Dajte mi hotel, plažo, hrano in mir. Nisem človek, ki bi šel gledat piramide ali kakršnekoli turistične atrakcije. Na počitnicah hočem počivati," je razložil: "Nisem človek za muzeje, gledališče, … Ko odprem knjigo, pogledam, če so notri kakšne slike, nato pa jo odložim (smeh)."
Občasno gre na kakšen izlet in nedavno je prav na Veliki planini ugotovil, da ga je malo strah višine. "Med vožnjo z gondolo sem prvič v življenju začutil, da mi to ni pisano na kožo," je priznal.
Po drugi strani, pa so mu na kožo bolj pisani vlaki. "Večkrat sem se z vlakom peljal domov ali v Prago. Imam res dobre izkušnje in prav vsakemu bi priporočil, da naj se na Češko odpravi z vlakom. Nikoli ne bi šel domov z letalom. Časovno je povsem isto, ker od tu v Prago ni direktnih letov, veliko bolj udobno je, še posebej, če kupiš vozovnico za poslovni razred, ki je v primerjavi z letalsko karto veliko cenejša. Na vlaku sem že zajtrkoval, jedel kosilo. Super izkušnje," nam je razlagal med našo potjo.
Z ničemer mu nismo mogli pomagati
Pred Lukašem in Barboro bo s prihodom dvojčkov izredno pestro obdobje, za našega sogovornika pa je bilo zadnje leto tudi nekaj posebnega. Nastop na svetovnem prvenstvu za Slovenijo je bil vrhunec, še prej pa se je v zasebnem življenju dotaknil dna. Decembra lani je preminil Lukašev oče. "Imel je isto bolezen kot Aleš Kranjc, ALS. Diagnozo je dobil pred štirimi let. Bolezen je hitro napredovala, z ničemer mu nismo mogli pomagati, star je bil 54 let," je grozljivo obdobje opisal Lukaš.
"Še vedno mi je težko, minilo ni še niti eno leto. O tem ne razmišljam vsak dan, a ves čas je to nekje v moji glavi. Edino, kar mi daje zadovoljstvo je, da moja mami lahko spet živi. Ob tem, da je hodila v službo, je ves čas skrbela za očeta. Malo obžalujem, da sam nisem bil bolj ob njem, da sem bil z njim zgolj poleti, med sezonami. A je, kar je," je sprijaznjeno nadaljeval.
Na SP sem očeta vsako tekmo prosil, da mi pomaga
ALS je dedna bolezen, zato smo Horaka vprašali, če se je testiral za ALS. "Moja mama je želela, da se grem testirat, a sem to zavrnil. Preprosto čutim, da nočem vedeti, ali me čaka ista usoda. Če bi vedel, verjamem, da bi se moje življenje spremenilo," in tega Lukaš noče.
Verjame pa, da je oče z njim na vsakem koraku. "Prepričan sem, da je zame navijal na svetovnem prvenstvu. Pred vsako tekmo sem ga prosil, da mi pomaga," se je nasmehnil ob tem spominu.
Na Baliju s pivom v hladilniku
Kaj ga čaka po koncu igralske kariere, ne ve in pravi, da na to pomisli le občasno. Gotovo ne bo trener, vsaj ne mladih hokejistov: "To sem enkrat izkusil in mi še zdaleč ni bilo všeč. Če že, bi bil trener članov, … Raje bi šel v agentske vode … Na srečo me je mama prisilila, da sem končal šolo, tudi policist bi lahko še bil," je našteval svoje možnosti, medtem ko je v sekundi odgovoril, kje se vidi na jesen svojega življenja. "Idealno bi bilo imeti hišo na Baliju in pivo v hladilniku," je v smehu še zaključil naše druženje.
