Mikhail Özerler z evropskim naslovom in odvetnikom 'izsilil' od Turkov, da je spet Miha Žgank

Na tokratnem svetovnem prvenstvu je zaostal za lastnimi željami in se v kategoriji do 90 kilogramov nepričakovano poslovil že po drugem krogu. "Res nisem vajen tako hitro končati tekmovanja. Po olimpijskih igrah sem si kot cilj zadal svetovno prvenstvo, začel sem vaditi že lanskega oktobra, pričakoval sem odličje, boj za kolajne, če ne celo za naslov, a bo treba očitno še počakati," je po tekmi povedal Žgank in si vzel obilo časa za slovenske medije.

Sezona je zanj kljub vsemu dobra. Turki so veliko pozornost namenili sredozemskim igram v Oranu, predvsem pa igram islamskih držav v domači Konyi in na obeh tekmah je osvojil zlato. "Morda smo imeli letos celo preveč tekmovanj v poolimpijskem letu. Ti dve tekmi sta bili res pomembni, predvsem islamske igre, kjer so bili pritiski res veliki. Po zmagi pa mi je breme padlo z ramen in zaradi tega sem bil morda tukaj preveč sproščen in samozavesten, čeprav sem imel po teh zmagah občutke seveda zelo dobre," je povedal 28-letni judoist.

Večina ljubiteljev juda je opazila, da vnovič tekmuje z imenom Miha Žgank, ki sta mu ga dala oče in mati, v vmesnem obdobju je moral nositi ime Mikhail Özerler.

"Vedno sem se boril za to, da bi imel svoje ime, a so mi ob prestopu v Turčijo rekli, da to ni možno. Po zmagi na evropskem prvenstvu 2019 pa sem vedel, da imam aduta v rokavu. Vedel sem tudi, da me rabijo za olimpijske igre, da računajo na morebitno kolajno in me ne bodo kar tako spustili. S pomočjo odvetnika sem spet nato spremenil ime," pojasnjuje tekmovalec iz Migojnic pri Celju.

Žgank dodaja, da je bil njegov cilj vedno, da na olimpijskih igrah nastopa s svojim imenom in priimkom. "Povedal sem jim, da je treba to sprejeti in uspelo je." Pri tem nikakor ne gre za nasprotovanje Turčiji, za katero pravi, da mu je dala več, kot je pričakoval.

"Navdušen sem nad pogoji, pa tudi nad podporo, ki jo imajo tukaj športniki. Odhoda nisem nikoli obžaloval, s to odločitvijo sem tudi zrasel, obenem pa zdaj še bolj cenim Slovenijo," pravi eden najboljših judoistov na svetu.

Razlika pa je vseeno velika: "Drugačna je mentaliteta, tudi delavnost in disciplina. Mi prav tako nimamo temperamenta, kot ga imajo Turki in ga pogosto spremlja jeza. Seveda se navadiš, ampak razmišljanje je drugačno. V Istanbulu ostajam do Pariza, potem se bom verjetno vrnil domov."

Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali se bo vrnil v Sankaku, kjer je pri Marjanu Fabjanu in njegovih pomočnikih dobil veliko večino svojega znanja. "Za to je prezgodaj. To bo odvisno od rezultata v Franciji in telesa, ki ga moram poslušati. Morda se bom za šest mesecev ali eno leto odmaknil in se vrnil nato do Los Angelesa. Če telo tega ne dopuščalo, ali če bo manjkala motivacija, bom zaključil."

Tudi v letu 2022 je bil Žgank veliko v Sloveniji. "V mojem klubu v Istanbulu smo lani izgubili nekaj dobrih članov in zdaj se mi splača vračati. Bil sem tudi na pripravah v Izoli in s seboj pripeljal turške reprezentante. Sproščenost, družina in prijatelji tukaj mi dajo moč preden grem spet v tujino."

Slovenija pa ima za Žganka tudi druge prednosti. "V Turčiji mi manjka narava in druženje v naravi. Tega tam na ta način, kot imamo to tukaj, ni. Seveda imam tudi tam prijatelje in način življenja za športnika v obeh državah ni tako različen. Imamo pač treninge, potujemo na tekmovanja in priprave, razlika pa vseeno je."

Iz vseh večkrat naštetih razlogov je tudi večino pandemije novega koronavirusa preživel doma. "Imel sem srečo, da sem se tako odločil. Živim na podeželju in tisti čas sem preživel dobro. Ko so prestavili olimpijske igre, sem saniral tudi poškodbo kolena, bil je čas za operacijo. Nato sem si kupil kolo, veliko sem hodil v hribe in res nisem tako zelo občutil vseh teh težav."