Prvi mož celjskega Sankakuja Marjan Fabjan "kuje" olimpijske judoistične kolajne že vse od leta 2004, novo mu je zagotovila Tina Trstenjak. Doslej se jih je nabralo že šest, vnovič pa je trener po poškodbi tekmovalke doživljal dramo na olimpijskem prizorišču.
V nasprotju z igrami v Riu de Janeiru leta 2016, kjer je za poškodovano Ano Velenšek vnaprej skoval načrt za odličje, ga je tokrat poškodba Tine Trstenjak v prvi borbi proti Korejki Heeju Han presenetila in šokirala. Na koncu je bil razplet dne skoraj sanjski, seveda pa si je Fabjan želel novo zlato.
"Sploh nisem razumel, zakaj s Korejko ne gre v parter, kjer je imela lepo priložnost, da zmaga. Kasneje pa mi je Tina povedala, da jo poškodba hrbta tako boli, da je imela v dvoboju energijo le še za en vstop, da je šla na vse in ji je uspelo," je dejal v izjavi za medije po finalnem dvoboju.
Tudi nadaljevanje je bilo po oceni reprezentanta nekdanje Jugoslavije "peklensko" in v boju s Španko Cristino Cabano Perez in Anriquelis Barrios iz Venezuele se je slovenska šampionka zaradi hudih bolečin prav tako izogibala boju na blazini, kjer pogosto zaključuje obračune. Poznavalci njenega sloga juda so brez težav ugotovili, da borka ne kaže svojega širokega repertoarja znanja v tej japonski borilni veščini.
"Res hvala doktorju Matjažu Vogrinu (slednji je sicer tudi klubski zdravnik NK Maribor op. p.), ki nama je med odmorom pomagal. Ne vem, od kje in kako. A prišel je hitro, pomagal, obljubil, da bodo zdravila v eni uri delovala in res je bilo tako. Prav on je omogočil boj za zlato," je dejal Fabjan.
Po prvi borbi v hramu Nippon Budokan pa so bile misli drugje. "Takrat v prvi vrsti pomisliš na tekmovalko, ali bo šlo ali ne more več. Takoj nato pa te spreleti, koliko časa sva delala za to tekmo," je še dejal. Napotek branilki naslova olimpijskega zlata pa je bil vsaj na videz zelo enostaven: "Šla boš v borbo, kot da ni nič. Ne da me ne zanima, ali te boli ali ne. Vem, da te močno, a skušala boš zdržati. Na vsak način moraš." In Trstenjakova, znana po močni volji, ga ponovno ni razočarala.
Nagrada je bil finale trenutno najboljših tekmovalk na svetu Tine Trstenjak in Clarisse Agbegnenou, ki že skoraj desetletje obvladujeta kategorijo do 63 kilogramov. Ob začetnem sodnikovem znaku je večini v dvorani zastal dih, ko sta se tekmovalki "zaleteli" druga v drugo. In Francozinja, prva favoritinja kategorije, ki je bila v zadnjih sezonah boljša, nikakor ni prevladovala.
"Dolga sva delala za to. Tina je že dve leti dobivala napotke, kaj bo delala, a to sva skrivala. Danes je pokazala nove elemente juda. Naredila je sicer nekaj manjših napak, a uspešno ji je vstopala med noge, samo končati je bilo treba met. Žal se ni izšlo. Počasi nam je zmanjkovalo orožja, zato sva šla v podaljšek in na vzdržljivost. Tudi Francozinja je izjemna, odločila je malenkost, lahko pa bi se razpletlo tudi obratno," je še povedal 63-letni trener in priznal, da si je želel zlato.
Vložek v Tokio 2020 je bil res velik, zaradi prestavitve iger še leto dni daljši. "Ni šlo le za priprave na igre. Posredno je za mesto v reprezentanci tekmovala tudi z Andrejo Leški, da ne bi izpadla z iger. Po drugi strani pa sva se morala pripraviti z novostmi prav na ta dan in tekmo," se je spominjal.
Izšlo se je s šesto kolajno za tekmovalke Sankakuja. "Občutki ob kolajni so še vedno super. Po drugi strani pa je res, da po takem dnevu čakam, da grem nazaj, da si odpočijem, nato pa ogledam tudi televizijo in olimpijsko vas ... Doslej ni bilo časa za to. V osmih dneh sem bil dvakrat v jedilnici, bil sem v sobi, študiral in sanjal nasprotnice ter iskal možnosti, kaj lahko opravimo ter preverjal, kakšno je vzdušje pri Tini."
Glavno vprašanje je, ali bosta trener in tekmovalka zdržala še tri leta, do Pariza 2024? "Vprašanje je, če bo Tina. Pa ne gre le za njo. Tukaj je tudi Leškijeva in druge mlade tekmovalke. Morda je prav, da njeno znanje porabimo za mlade. Za Tino se sicer ne bojim, če se bo odločila, da vztraja. Sam pa imam odkrito povedano vsega dosti. Kar naj kdo drug spravi tekmovalko na igre. Tudi podpora ni prava, saj prej dobim pod noge polena, kot kaj drugega."
A o tem, da gre za zadnjo veliko tekmovanje Marjana Fabjana, je bilo večkrat govora že v preteklosti. Ko so ga tekmovalke potrebovale na treningih in na tekmi, je bil doslej vedno z njimi ob blazini.
