jezero-peruća, dominik-branimir-bilobrk Svet24.si

FOTO: Upanje ugasnilo, na globini 27 metrov ...

franc jurša Svet24.si

Zakaj se je Jurša umaknil izpred oči javnosti? ...

MIHA Korsika KOLUMNA Svet24.si

Vzporedne normalnosti

karl erjavec pl 5 Reporter.si

Erjavec za uničenje Desusa krivi poslance, ...

matej tonin oklepnik tank tw mors Necenzurirano

Od ZDA za 30 milijonov kupili oklepnike, ki so ...

uroš-bilban, ljubezen-po-domače Njena.si

Uroš iz Ljubezen po domače: Nisem tak, kot sem ...

zahovic mm Ekipa24.si

ZLATKO ZAHOVIĆ o razmerah v LJUDSKEM VRTU: Da, z ...

(mb)
(mb)
0 12.03.2021 11:06:42

Regionalna klubska liga je velik izziv

BZS
Selektor slovenske boksarske reprezentance Stanislav Milutinović je Srb, ki že dobra štiri desetletja živi v Mariboru. Svojo boksarsko pot je začel v Kosovski Mitrovici in pozneje v Kragujevcu, ki velja za izjemno pomembno boksarsko središče v Srbiji, kjer je dom BK Radnički.

Ljubezen ga je pripeljala v Maribor, kjer se je najprej zaposlil v Metalni, kasneje pa se je odločil za družino in samostojno poslovno pot, ki jo je dopolnjeval z uspešnim treniranjem boksa. V ŽBK Maribor so bili njegovi varovanci Igor Rašić, Vlatko Nikolov, Senad Durović, Mitja Štruc, Dušan Rakuš, Dejan Zavec... Slovenski boks je danes bolje organiziran zaradi garačev in entuziastov v slovenskih klubih, ki imajo dobro osnovo, dovolj znanja in izkušenj za nove izzive, kot bo v prihodnje Regionalna klubska boksarska liga. Izjemno zanimiv projekt, ki pa se ga je treba lotiti pragmatično, saj nikoli ne vemo, kaj je v ozadju.

Na novo se vzpostavlja liga, ki daje dober občutek, da se ponovno vzpostavlja povezava s celotnim ozemljem nekdanje Jugoslavije.

Vsekakor je to pomembno za boks in za šport na splošno, da presegamo nacionalne okvire. V boksu ni meja. Ljudje si želijo tovrstnih spektaklov, prav tako pa tudi medijske hiše, ki dobijo izjemno zanimivo vsebino. Potrebna bo velika mera razumevanja in komunikacije, saj smo vsi v boksu polni temperamenta. Projekta se je treba lotiti na pravi način, vendar pa so tukaj še druge tekmovalne zadeve. Liga naj promovira boksarje, vzgojene na področju nekdanje Jugoslavije, in ne uvoženih boksarjev iz tujine z dolgim boksarskim stažem, ki bi se izživljali na naši boksarski prihodnosti. Previdnost pri načrtovanju skupnih pravil in pogojev ni nikoli odveč. Čas bo pokazal smiselnost, kljub temu pa verjamem, da imajo vsi iskrene namene. Na področju nekdanje Jugoslavije nikoli ne bomo največji, lahko pa smo najboljši v določenih kategorijah.

Kako je videti vaša aktivna boksarska pot v Srbiji in Sloveniji?

Boksarsko pot sem začel pozno, pri 16 letih, v Kosovski Mitrovici, kjer smo trenirali in sparirali brez tekmovalnih izzivov v takratnem društvu Partizan. Po dveh letih sem poiskal nov izziv in se odpravil v Boksarski klub Radnički iz Kragujevca, kjer sem se kot strojni tehnik zaposlil v Crveni zastavi. Kasneje sem naredil še strojno fakulteto v Mariboru in Športno fakulteto v Novem Sadu. Po dveh letih trdega dela, pri 21 letih, in vztrajnosti sem se prebil v ekipo, ki je tekmovala v prvi jugoslovanski ligi. Streznitev je prišla hitro in šele v sedmem dvoboju sem okusil slast zmage. Prvi dvoboj sem imel s Srbom Labudovićem, ki je bil takrat tretji boksar sveta. Po prvem porazu mi je bilo težko, vendar sem bil srečen. V boksu je treba iti vzet abecedo, ki pa je sam nisem dal skozi in primanjkljaj je bil viden. Določenih gibov in vaj si se sposoben naučiti le enkrat v življenju, in če te življenje prehiti, se zavedaš, da ti kakšna prvina manjka. Na treningu sem bil videti dobro, v ringu pa sem boksal z borci, ki so imeli po 150 borb, sam pa 20. Zato je pomembno, da pravočasno najdemo potencialne boksarje v otroških letih in jih vzgojimo v prave borce. Moj največji uspeh je bil, ko sem bil prvak Srbije v peresni kategoriji, največje moje tekmovanje pa je bilo državno prvenstvo Jugoslavije. Sledilo je obdobje služenja vojaškega roka in treninga pri Slaviji v Banjaluki, vendar sem bil tam vojak in ne boksar, kar se je kasneje spet pokazalo v tem, da so mi manjkali dvoboji. Zanimivi so bili dvoboji na DP Jugoslavije, ko smo prvaki predstavljali Republiko Srbijo ali pozneje tudi Slovenijo in smo boksali proti reprezentantom tedanje Jugoslavije. Tekmovalo je šest republiških ekip in dve reprezentančni. Enkrat sem boksal z reprezentantom naše države in na koncu sem bil kljub porazu vesel tudi zanj, saj sem navijal tudi za Jugoslavijo. Dvoboji so aktivnost, v kateri rastemo in nabiramo izkušnje. Sem zelo realen človek, kljub vsemu sem zelo ponosen na življenjske lekcije prek boksa. V šali rad rečem, da sem bil druga liga jugo boksa, ker žal nisem imel priložnosti boksati na ravni Puzovića, Parlova, Kačarja … in številnih odličnih boksarjev ter prejemnikov kolajn na mednarodnih tekmovanjih iz bivših republik Jugoslavije.

Sledila je zanimiva in dinamična trenerska pot v ŽBK Maribor, postali ste tudi selektor slovenske reprezentance.

Nekega dne sem se odpravljal poslovno na Nizozemsko in kupil dnevnik Večer, kjer je bila reklama za boksarski dvoboj na Ptuju med Ptujem in Mariborom. To je bil ključni trenutek, kjer sem prvič videl boksati Dejana Zavca z Igorjem Rašićem. Tam sem srečal kolege in takrat sem dobil ponudbo iz ŽBK, da bi se tudi sam bolj angažiral v štajerski prestolnici. Naslednje leto je prišel decembra v Maribor Ivan Pučko z dvema boksarjema s Ptuja, za katera je želel, da ju vzamem pod svoje okrilje. Ivana sem zelo spoštoval, vedel pa sem, kaj sem pridobil z Zavcem in Dušanom Rakušem. Tukaj sem videl velik izziv in tudi sam sem se trudil, da sem pridobil sponzorska sredstva. Delali smo čudeže pri pridobivanju sredstev, ki pa so bili nujno potrebni za razvoj. V ekipi so bili Rašić, Vlatko Nikolov, Rakuš in Zavec. Skupaj z njimi smo se izobraževali in kasneje skupaj obiskovali Višjo šolo za boksarske trenerje v Novem Sadu, kjer je sledila tudi fakulteta. S tem smo naredil preskok v miselnosti in večina nas je danes uspešnih trenerjev. Izjemno sem ponosen na to, da sem jim in tudi sebi na neki način omogočil vpogled v novo dimenzijo boksa, ki jo zdaj prenašamo na nove generacije. V stiku sem z vsemi nekdanjimi boksarji in se veselim vsakega njihovega uspeha, kot da je moj. Vlatku Nikolovu želim vse dobro na selektorski poziciji. Čaka ga zahtevno delo, vendar verjamem, da bo zgradil pravo ekipo, ki bo predstavljala slovenski boks doma in v tujini. Slovenija ima potencial in dobro dela. Potrebujemo še več medijske in sponzorske podpore, več svojih sodnikov, pomembno pa je tudi, da smo močni na klubski, tekmovalni ter funkcionarski ravni. Logistika v boksu je pika na i. Treba je biti del sistema, ko se mešajo karte. Potrebujemo ljudi na visokih položajih, saj tako dobimo informacije, ki so eksistenčne.

Pri vaših nekdanjih varovancih se začuti izjemna hvaležnost za delo z njimi. Bili ste jim trener, zaupnik, psiholog...

Moji fantje vedo, da se lahko vedno obrnejo name in na mojo družino. Radi se družimo, vedno znova pa nas pot ponese v prihodnost boksa v Sloveniji. Vsi so izjemni garači v zasebnem in poslovnem življenju. Lepo je obujati spomine na Sarajevo, nemški Halle, angleški Liverpool, sredozemske igre ... Pogosto smo bili skupaj na pripravah na Rogli, ogromno smo potovali, zmagovali in tudi izgubljali. Nikoli ne bom pozabil dvoboja s Hrvati v Ljubljani, kjer smo premagali favorizirane goste s 5:4. Vse zmage so bile pred koncem dvoboja, ker drugače rezultat ne bi bil tak. Bilo je ogromno pretečenega znoja, bile so solze sreče. In verjamem, da se bo njihova pozitivna energija prenašala na nove generacije. 

Članki iz rubrike