Zadnjih nekaj let je bil edini adut ljubljanskega Boksarskega kluba Chagi Gregor Škrjanec. Krščen za Ljubljanskega bombarderja je z vrsto uspehov – tudi mednarodnih – klub postavil na »boksarskih zemljevid« in oral ledino. Led je bil prebit, njegovemu zgledu so sledili drugi. Trener boksa Mladen Frljić se tako ne ponaša le z enim tekmovalcem: po Škrjančevi z uspehi tlakovani poti Mitja Bagarič, Leonardo Kalem in Aljaž Zupančič.
Romanje od Ljubljane do Minska
Za 28-letnim Škrjancem je, čez palec, približno 30 borb, tudi v mednarodni areni. »Statistike ne vodim, a mislim, da imam od tega 25 zmag,« brezbrižno izstreli »težkaš« (bori se v kategoriji do 91 kilogramov). Isto vprašanje smo zastavili tako prvi rokavici kluba kot tudi trenerju; naj prvi odgovori Škrjanec: kaj je po njegovem mnenju razlog za nenaden porast števila tekmovalcev v klubu? »Mladen je s svojim odnosom in načinom dela pritegnil nove borce, ki se želijo preizkusiti v borbah, v zameno pa so vsi upravičili njegovo zaupanje in delo, ki ga je vložil v njih,« pove Škrjanec in doda, da njihov klub od vseh ljubljanskih po dveh ligaških kolih na lestvici kotira najvišje. Vsi štirje borci ciljajo tudi na letošnje državne prvenstvo v boksu, po pridobljenih ligaških izkušnjah pa se je po njegovih opažanjih tudi dvignila raven treninga, kar gre na roko tudi rekreativcem. Z razliko od svojih treh bratov v orožju – a morda le zaenkrat – Škrjančeve ambicije presegajo meje Slovenije: v bližnji prihodnosti ga čakata turnirja v Bosni in Hercegovini ter Srbiji in junija evropsko prvenstvo v Minsku v Belorusiji. »Če mi Boksarska zveza Slovenije ne bo uspela plačati poti v Belorusijo, si jo bom s pomočjo sponzorjev BTC Cityja, Mercatorja, Obeliks Varovanja, Tektonik kraft pivovarne, Pring d. o. o., Fightshop in Avto Lesce plačal sam,« je odločen Ljubljančan.
Porast števila tekmovalcev je po Škrjančevih besedah trenerja kluba na moč razveselila. »Svoj čas še dodatno vlaga tudi v ostale borce, z vsemi tudi individualno dela. Svoje znanje uspešno širi naprej, to pa očitno pada na plodna tla. Ali ima tako dobro šolo ali pa tako dovzetne učence. Morda bo moral začeti razmišljati o ločeni tekmovalni skupini,« se je za konec pošalil večkratni državni prvak in član slovenske boksarske reprezentance in s tem dal dobro iztočnico za prvo vprašanje Frljiću.
V upanju na boljše pogoje
»Bilo bi dobro, če bi bilo več časa in več terminov,« se nasmeji Frljić, nekdanji profesionalni boksar. »Težko je vse skupaj uskladiti, bi pa to gotovo bilo bolje za tekmovalce, ker bi lahko več časa z njimi delal. Tako zanemarjam ali ene ali druge.« So nove tekmovalce pritegnili Škrjančevi uspehi, predrugačimo vprašanje, ki smo najprej namenili njemu? »Med drugim tudi to,« izstreli in potrdi varovančeve besede, da se nameravajo vsi štirje udeležiti letošnjega državnega prvenstva. Pripravljajo se postopoma, od tekmovanja do tekmovanja, pojasni. »Težko je vedeti, kaj se bo dogajalo, vsaka borba je borba zase.« Živijo iz roke v usta: »V boksu je težko dobiti sponzorje. Ljudje mislijo, da so to pretepači, a to ni realna slika. Da si lahko rečeš boksar, moraš imeti za seboj vrsto let treninga in tekem. Pretepači na ulicah niso boksarji, četudi so morda eno leto nekam hodili na treninge. Takšni mečejo slabo luč na nas, ki smo dejansko v tem. Zato trpimo bolj kot pa marsikateri drugi športniki,« ocenjuje in dodaja, da je posledično zaradi predsodkov v klubih tudi manj članov. »V našem klubu večino predstavljajo študenti in povsem običajni ljudje. Ni pa podmladka. Starši si jih ne upajo pripeljati.« Po njegovem mnenju je marsikaj odvisno od karakterja: nekdo bo zaradi boksa še toliko bolj discipliniran, spet kdo drug bo iz njega ven potegnil kaj drugega.
Ljubljanski klubi po njegovih besedah dobro sodelujejo. »Je pa lepo videti, da se boks v Ljubljani razvija, da tudi mlajši ljudje, ki so boksali, odpirajo svoje klube. Več kot je konkurence, boljše je.«
Ima vse predispozicije
Frljić je prepoznal Škrjančev potencial, vanj polaga velike upe. »Rad bi videl, da bi imel Gregor več podpore medijev in javnosti, da bi se s tem dokopal tudi do večje finančne podpore. Kar se Gregorja tiče … Kolikor jaz poznam ta šport, pa mislim, da ga, ima vse predispozicije, da doseže velik uspeh. Srce, višino, dolge roke, giblje se, bori se, … Jaz verjamem, da če bi imel vse možnosti, kot jih imajo drugi, bi dosegel vrh. Lahko bi posegel tudi po olimpijski kolajni, evropskem, svetovnem vrhu. Težava je v tem, ker pri nas to šepa, že od samih treningov dalje. Zaradi svoje službe ne morem trenirat z njim, služba v napoto hodi tudi njemu. Take stvari nas dejansko ovirajo. Pa tudi več turnirjev bi potreboval, več borb s konkurenco iz Evrope in sveta. Pri vseh športih je treba vzdrževat neko kontinuiteto – več kot imaš stikov z drugimi okrog sebe, več možnosti imaš za uspeh. Gregor vse predispozicije za to ima.«
Bo torej prišlo do tega, da se bo moral odločit, ali ostane tu ali odide v tujino? »Verjetno, da res. Že jaz mu bom to priporočil, ko mine ta olimpijski ciklus. Če nam uspe ali pa ne uspe priti do olimpijskih iger, bo moral nekam ven. Sicer bo začel stagnirat, ker bo dosegel vse, kar se tu doseči da. Ne moreš hodit z mačkami spat in biti lev, to ne gre.« Frljić seveda govori o profesionalizmu. »Moral bo spakirati in oditi v enega od 'profi kempov' ter najti dobrega menedžerja. Predvsem od slednjega je odvisno, kako te 'pelje'. Če te pelje tako, da si ti meso za druge, potem ne boš uspel. Če pa najdeš nekoga, ki bo skrbel zate, da naredi šampiona iz tebe, potem se dejansko da priti daleč.« Z drugimi besedami, Frljić bi se mu v nekem smislu moral odpovedati. »Če ima možnost za uspeh, se mu takoj odpovem,« pove in doda, da ne bi hotel, da utone v povprečju. Znova poudari, da je vse odvisno od menedžerja, a da bi mu vedno stal ob strani in pomagal. »Raje vidim, da me ni zraven in on uspe, kot pa da oba potoneva.« Frljić še doda, da bi ga z veseljem v svetovnih ringih gledal od doma, češ, »eden od nas, ki mu je uspelo«. »Enako sem privoščil Dejanu Zavcu. Dejansko sem jaz njegove sanje živel, preden je on postal, kar je. Jaz sem gledal v ta svetovni vrh, poskušal, a ni šlo. Ko mu je uspelo, sem si rekel 'evo ga, eden ki živi moje sanje'. Človeku privoščiš.«
Po Frljićevih besedah v Sloveniji ne primanjkuje boksarskega talenta, a brez garanja in pomoči ne gre. Verjame, da bomo kmalu dobili novega Zavca, potem ko nam je na stežaj odprl vrata, pravi. »Fantje zdaj lažje podpisujejo pogodbe iz tujine, kot smo jih mi. Mi smo bili 'kanonfuter' za druge, za tiste, ki so uspevali. Nas so pripravljali, da izgubimo. Če si bil dober in zmagal, zate vsaj pol leta ni bilo borbe. Nihče te ni vabil, ker si bil prenevaren za njihovega aduta, ki so ga skušali spraviti naprej,« oriše pogoje nekoč. Zdaj je nekoliko bolje, doda in znova poudari, da je vse odvisno od ljudi, ki bdijo nad teboj. Če jim je mar za varovanca, njegovo profesionalno pot primerno tempirajo. Sicer … »Za svojo prvo profesionalno borbo sem dobil Durana (Massimiliano Duran, prvak v kruzerski kategoriji po različici WBC ter evropski prvak, op. a.) … Takrat se vse neha, človek te v nekaj rundah razseka kot lubenico.« Sam torej ne prideš nikamor.
Frljić za konec še enkrat poudari, da je Škrjanecna evropskem prvenstvu zmožendoseči nekaj zmag. Od tam dalje pa … Le še navzgor.