Kaj je Mateja Parlova naredilo prvaka? »Volja, volja, volja.« Tako pravi o svojem prijatelju Jože Centa, slovenski boksar z 61 profesionalnimi dvoboji, ki kot največje veselje v svoji boksarski karieri izpostavlja ravno sodelovanje s hrvaškim velikanom tega športa. Kot njegov sparing partner je deloval od leta 1976 do 1980, ko je Parlov »celotno bazo selil v Pulo.«
S Parlovim kot amaterja nikdar nista boksala, čeprav sta spadala v isto kategorijo. Parlov je imel v kotlovnici v Lipici rezervirano sobo, na voljo pa mu je bila celotna dvorana z opremo, prilagojeno ameriškemu načinu treninga, pojasnjuje Centa. Zakaj Lipica? Po Centovih besedah mu je ustrezal kraški zrak. Tam ga je spremljal pes: »Pes je velikokrat omagal prej kot Mate,« dodaja Centa, ki je pogosto tekel z njim. Kot profesionalca se nista nikoli soočila, ker se njuna menedžerja nikakor nista uspela dogovoriti.
Parlovov slog je bil »ruski, podkovan z ameriškim pridihom«, kot pravi Centa, je znal delati z 'glavo', čemur pripisuje največji poudarek. »Boksar mora razmišljati, da udarca ne dobi. To je prvo. V istem trenutku pa mora razmišljati, kam ga bo dal.«
Za Cento je Parlov hrvaški idol športa. O njem pravi: »Posvečal se je družini, znal je biti veseljak, znal je biti širokogruden.« Znano je tudi, da je uspešno usklajeval šport in izobraževanje. Dodiplomski študij je zaključil v Puli in na Reki, podiplomskega je nadaljeval v Ljubljani, a ga ni zaključil. Centa pojasnjuje: »Ekonomskega faksa ni zaključil, ker ni opravil izpita iz slovenščine.«
In za konec še verjetno najboljši primer Parlove veličine, ki govori o njeni razsežnosti daleč prek športa: »Ob enajstih zvečer sva se usedla v avto in šla iz Lipice v njegovo rodno vas, to je Ričica pri Imotskem. Prišla sva ob petih, tja sva prišla ob šestih zjutraj in vsa vas je šla pokonci. Dejala sva, da imava jutranji 'footing' in vsa vas je tekla z nama, dokler je lahko.« In kdor se ni pridružil, je prispeval drugače, nadaljuje: »Roštilj, riba ... To so bile stvari, ki smo si jih včasih tudi privoščili.« Po končanih karierah sta Centa in Parlov ohranila stike, po letu 2000 pa sta se srečevala dokaj redno, vsaj dvakrat na leto, vse do Parlove smrti na današnji dan, leta 2008.
Dosežki
Amaterska kariera: Prve amaterske naslove je v Jugoslaviji začel dosegati z osemnajstimi leti – tako je med letoma 1967 in 1974 osvojil osem državnih naslovov. Na olimpijskih igrah je debitiral v Mexico Cityju, kjer je v četrtfinalu izgubil s pozneje zlatim Chrisom Finneganom. Po tem, ko je bil leta 1969 poražen v finalu evropskega prvenstva, je osvojil naslov prvaka tako leta 1971 kot leta 1973. Petkrat je bil prvak Balkana. Leta 1972 je na olimpijadi v Münchnu tri od štirih nasprotnikov onemogočil s tehničnim nokavtom in dobil zlato medaljo. Leta 1974 je v poltežki kategoriji zmagal na svetovnem amaterskem prvenstvu v Havani na Kubi.
Profesionalna kariera: Zmagal je na dvanajstih od prvih trinajstih dvobojev, preden se je boril za naslov evropskega prvaka v poltežki kategoriji. Potem ko je naslov branil dvakrat, se je za naslov svetovnega prvaka v poltežki kategoriji po verziji WBC januarja 1978 spopadel z Argentincem Miguelom Angelom Cuellom, s katerim bi se moral dvobojevati že na olimpijskih igrah v Münchnu, a se je Cuello zaradi poškodbe umaknil. Parlov ga je nokavtiral v deveti rundi dvoboja v Milanu in tako postal prvi profesionalni svetovni prvak iz komunistične države.
