Majo, 35-letno Mozirjanko, ki že desetletje živi v Ljubljani, so prepričali, da je za nastop na ekipnem EP prestavila športno upokojitev, ki jo je napovedovala že lani. "Nastop na ekipnem prvenstvu v Mariboru mi je uspel zelo solidno, saj sem na 200 metrov tekla skoraj tak čas kot je moj najboljši letošnji čas. S tem sem zadovoljna. To je očitno trenutno moj maksimum. Pritekla sem deset točk za ekipo, kar je bilo zagotovo dobrodošlo. Vesela sem, da smo se uvrstili v prvo divizijo, da se je izplačalo zamakniti odhod v športno 'penzijo,' o kateri sem razmišljala predvsem po letošnji dvoranski sezoni in nastopu na evropskem prvenstvu v Apeldoornu. Zelo sem vesela, da sem se odločila, da premaknem moj konec športne kariere in nastopim v Mariboru. Vzdušje v reprezentanci je res izjemno. Tudi bolj nervozna sem bila, delali so živci bolj kot na katerikoli drugi tekmi v zadnjem času. Kljub vsemu se pozna, da tečeš za ekipo, za Slovenijo, in ne samo zase," je najprej povedala Maja, ki samo sebe ne vidi več na stezi, vsaj v taki podobi, kot smo jo bili vajeni zadnjih deset let.
"Ne nalagam si pritiska, da bi morala vedeti, kdaj bo konec moje športne kariere. Dejstvo je, da imam v službi vedno več obveznosti. Odločila sem se za drugo kariero, ki mi pomeni enako veliko kot šport. Enkrat se pač moja športna pot mora končati. Mislim, da sem pripravljena na to. Lahko se zgodi vsak trenutek," je razmišljala Maja, ki pa si je pustila še priprta vrata. "Če pa bi lahko ob službi in prilagojenem programu treningov, saj moram tako ali tako za sebe, za svoje zdravje, migati, lahko šla še na kakšen miting, bom še nadaljevala. Ne moram se kar uleči doma na kavč ali samo poležavati na plaži. Lahko bi še kaj unovčila formo, v katero sem vložila večletni trud. Zagotovo pa ne bom vztrajala dlje kot do konca te sezone," je še dodala Maja.
Maja je na tekmi v Mariboru res uživala, saj je bilo na tribunah veliko ljudi, ki so glasno navijali, kar je v Sloveniji redkost. Za slovensko atletiko bi bilo zelo pomembno, da ima vsaj en malce boljši miting, ki bi privabil gledalce. "To bi bilo zelo pomembno. Z nostalgijo se spominjam mitinga v Velenju, kjer je bilo res vzdušje podobno kot v Mariboru. V štajersko prestolnico so prišli ljubitelji atletike, ki se drugače razgubijo po različnih mitingih. Res bi bilo dobrodošlo, da bi imeli v Sloveniji močnejši miting. Že letos je bila želja, da bi bil eden od mitingov kakovosti bronaste svetovne serije, toda zaradi evropskega ekipnega prvenstva bi bil to prevelik zalogaj. Upam, da se to uresniči v naslednji sezoni in da se potem dvigne vsaj na srebrno raven. In, verjamem, da ko bo v Ljubljani odprt nov atletski objekt, da ga bomo izkoristili na najboljši možen način za slovensko atletiko," ima Mihalinec Zidarjeva jasen pogled v prihodnost.
No, prepričani smo, da se Maja na tak ali drugačen način ne bo nikoli ločila od atletike. Morda bo zajadrala tudi v trenerske vode. Tudi zaradi družinskih obveznosti. "Najmlajša članica naše družine že zdaj kaže veliko veselje do teka. Če bo čez nekaj let še vedno tako, jo bom zagotovo usmerila in ji pomagala. Ne bom pa je silila v to. Včasih se pošalim, da če si bo izbrala vrhunski šport, naj gre raje v takega, v katerem bo imela kaj več od njega kot od atletike, tudi finančno (smeh)," je navrgla Maja, potem pa nadaljevala kar s cmokom v grlu in solznimi očmi. "Šalim se. Meni je atletika dala ogromno. Ni mi žal, da sem se odločila za ta šport. Veliko mi je dala, ogromno sem doživela, verjetno več kot v kateremkoli drugem športu. Tako da... če se bo Zala (Majina in Lukova hči; op. p.) odločila za atletiko, jo bom zagotovo podprla."
Počasi so solze že polzele na licih, saj se Maja zaveda, da so to eni zadnjih trenutkov njene bogate športne kariere. "Da. Razmišljam tudi o tem, kako bi svoje bogate športne izkušnje in znanje prenesla naprej. Zaenkrat se še ne vidim v trenerskih vodah, ampak tudi z mojim trenerjem Srdjanom Djordjevićem, ki je velik atletski strokovnjak, se večkrat pogovarjava o tem koliko sem se naučila od njega in da bi bilo škoda, da gre to v nič. Toda zaenkrat sem našla drugo kariero v odnosih z javnostmi, to kar sem tudi študirala, in kar med veseli že od srednje šole naprej. Ostala bom vpeta v šport in tudi z atleti se bom še srečala. Včasih se pošalim, da so moj naslednji cilj olimpijske igre v Los Angelesu, ampak z atleti se bom videla v mešani coni v vlogi njihovega predstavnika za stike z mediji. Če pa se bo kdorkoli obrnil name za kakšen nasvet, bom pa z veseljem pomagala. O pravi trenerski vlogi torej ne razmišljam, rada pa bi organizirala vsaj kakšen poletni tabor za mlajše otroke. To bi mi bilo v veliko veselje," je zaključila Maja.
