Dvakratna olimpijska šampionka se je po koncu OI v Parizu oddaljila od svojega športa in se ukvarjala tudi s stvarmi, ki se tega skoraj povsem ne dotikajo.
Ko se je vrnila, se je vrnila, kot da nikoli ne bi odšla. Na tekmama svetovnega pokala v Innsbrucku je Janja Garnbret dvakrat zmagala, tako na balvanih kot v težavnosti.
Da je bila v preteklih mesecih na posebni poti, je zdaj priznala tudi sama.
Objavila je čustven zapis, v katerem je omenila številne teme, o katerih bi morali športniki veliko bolj govoriti. Med drugim tudi o mentalnem zdravlju, dokazovanju, premorih, dobrem počutju, moči, človeškosti, ...
Njen (preveden) zapis objavljamo v celoti.
"Pred devetimi meseci sem se umaknila. Ne zgolj od tekmovanj, temveč tudi od neprestanega lova po še več. Od perfekcionizma. Od pritiska, da moram biti vedno močna. Umaknila sem se od hrupa, pritiska in zmagovalnih odrov – iz globokega spoštovanja do mojega telesa, uma in dobrega počutja.
Ne bom lagala ... Bila sem živčna. Bom imela to še vedno rada? Se bom še vedno počutila kot jaz? Vse se mi je zdelo hkrati neznano in znano.
S to vrnitvijo nisem želela ničesar dokazati. Gre za to, da sem izpustila potrebo po nenehnem dokazovanju. Šlo je za to, da sem se vrnila k nečemu, kar še vedno ljubim.
Dve zlati kolajni sta z mano prišli domov, a najpomembnejše je to: v vseh pogledih sem se vrnila še močnejša. Bolj prizemljena. Bolj hvaležna. Bolj človeška.
Tistim, ki ste mi ob odsotnosti nudili zavetje – hvala. Plezalcem, ki mislijo, da morajo biti nepremagljivi – tega vam ni treba biti. Počitek je del igre. Duševno zdravje je moč. In skrb zase ni premor v vaši zgodbi, ampak je cela zgodba. In hvala dekletu, ki si je drznilo počivati, ko je svet pričakoval njeno zmago.
In ja ... Morda sem se ob vrnitvi počutila nekoliko zarjavelo, ampak nekako se je med oprimki veselje vrnilo in padec pred množico se ni več zdel tako strašljiv."
