Leto 2021 je bilo eno najbolj uspešnih za slovensko atletiko do zdaj. Kako ste ga videli vi kot predsednik zveze?
V mojem mandatu je bilo to nesporno najuspešnejše leto do zdaj. Zakaj je bilo najbolj uspešno ... Pravi odgovor je verjetno v tem, da smo oba mandata delali zelo dobro in pravilno. Že ko sem letos ponovno kandidiral za mesto predsednika, sem razmišljal o tem. In če ne bi bil tako prepričan vase in v svojo ekipo, da delamo prave stvari in da to pelje k pravim rezultatom, potem tudi ne bi imel volje, da nadaljujem. Ker pa sem videl, da smo pred vrati uspeha, nisem hotel odnehati. In rezultat se po dobrem delu vedno pokaže. Včasih potrebuješ več časa – štiri, pet let, morda tudi osem. Toda naša ekipa je zdaj dozorela in žanje uspehe. Posebej sem ponosen na to, da smo vrhunsko atletiko čuvali kot punčico v očesu in jo imam za naš najboljši produkt. Toda hkrati nismo zanemarili mladih, ki so rasli po vseh klubih po Sloveniji – od Murske Sobote do Tolmina. Nismo tako veliki, da bi delali rekoč: »bo že kdo izplaval«, ampak vlagamo v vsakega, ki pokaže talent in ima potencial, da se razvije. Res pomagamo klubom, in zveza je zato tukaj, da dela take stvari, da na koncu izplavajo športniki kot so Kristjan Čeh, Klara Lukan ... Še prej Maruša Mišmaš Zrimšek, Luka Janežič, Neja Filipič ... Še prej Tina Šutej ... Naši športniki imajo vso podporo zveze. To se je v letu 2021 pokazalo v uspehih, ki so jih dosegli. Ampak najlepša leta šele prihajajo.
Vam je kaj žal, da ni bilo olimpijske kolajne, ki je bila vsaj dvakrat na dosegu roke?
Spomnim se dneva, ko je v Tokiu metal Čeh. Bil sem na morju, ker sem se obisku olimpijskih iger odpovedal, da je šel lahko na igre kakšen trener več. S prijatelji smo gledali tekmo, in povem vam, da sem bil iskreno vesel, da je Čeh osvojil peto mesto. Še vedno je zelo mlad, ampak seveda smo si želeli njegove kolajne. Toda predvsem me je bilo strah, da ne bi v Tokiu popolnoma pogorel in da bi ga to spremljalo v naslednjih letih. To je bila za Čeha ena od stopnic do končnega cilja. Peto mesto na olimpijskih igrah je seveda vrhunski rezultat. In iskreno, nisem bil žalosten, ker nismo dobili kolajne na OI. Pokazal pa je, da lahko v prihodnosti računamo nanj. Ima vso našo podporo, in verjamem, da bo in je potegnil prave poteze glede trenerja, bivanja, ljubezni ...
Prihaja leto 2022 s tremi vrhunci sezone – dvoranskim svetovnim prvenstvom v Beogradu, svetovnim prvenstvom na prostem v Eugenu v ZDA in evropskim prvenstvom v Münchnu. Katero bo za slovensko atletiko glavni cilj?
S strokovnim svetom smo naredili smernice za naslednje leto. Za slovensko atletiko bo vrhunec evropsko prvenstvo na Bavarskem. Ne da bi se bali svetovnih prvenstev, toda moramo pokazati in moramo se izstreliti v evropski konkurenci. Pred dnevi sem na srečanju balkanskega atletskega združenja v Beogradu prvič začutil, da smo enakovreden partner. Priznavajo nam, da delamo prav in nas celo sprašujejo, kaj in kako delamo, da smo tako dobri. Trend vzpona slovenske atletike je nesporno viden tudi med kolegi, ki so hkrati tudi moji konkurenti. Kot predsednik slovenske zveze sem bil zelo ponosen, ker delamo tako dobro in ker nas tudi drugi vidijo tako. Na evropskem prvenstvu v Münchnu bomo imeli najmočnejšo mogočo ekipo – od športnikov, do trenerjev, fizioterapevtov, zdravnika ... Tudi v tem pogledu moramo zrasti kot reprezentanca. In še nekaj – končno se je v slovenski atletiki pojavil tudi ekipni duh, ko dihamo eden z drugim, ko si med seboj pomagamo ... To se potem vedno odraža tudi v rezultatih. Mislim, da je to prava pot. V tem me podpira tudi strokovni svet in jaz njih. Seveda ne bomo zanemarili obeh svetovnih prvenstev, toda vidi se, da je problem v tem, da v Ljubljani nimamo krožne atletske dvorane.
Omenili ste ekipni duh v reprezentanci, ki ga je bilo čutiti tudi na evropskem ekipnem prvenstvu, ko se je slovenska reprezentanca uvrstila v prvo ligo. To pomeni, da ima slovenska atletika tudi širino.
Zame je bilo to izjemno pomembno. S predsednikom strokovnega sveta sva našla skupni jezik in potem je cela slovenska atletika dihala kot eno, da reprezentanca doseže uspeh. Zveza enako obravnava vse klube in ti so to začutili. Ni pomembno, od kod prihajajo atleti, ampak da gremo skupaj v boj kot ekipa. Podobno klimo bomo skušali ustvariti tudi med trenerji, se pa tudi v tej smeri že premika na boljše. Vsi verjamemo, da je to prava pot. Zato so rezultati pomembni, ker kažejo, da je pot prava.
Letos ste bili ponovno izvoljeni za predsednika, presenetljivo pa ste imeli kar nekaj protikandidatov. Imate zdaj mir v hiši?
Število kandidatov za predsednika zveze je bil dokaz, da na zvezi delamo dobro in da je mesto predsednika privlačno za več ljudi. Mojega položaja so si zaželeli tudi drugi, a sem to vzel kot športni boj. Resno sem šel v tekmo, a sem bil prepričan, da bom zmagal. Klubi so to spoznali in danes imam veliko podporo. Nikomur nisem zaprl vrat in sem predsednik vseh. Želim seveda, da atletiko pripeljemo na še višjo raven.
Vaša ekipa na zvezi dela zelo dobro. Ste zadovoljni?
Pred letošnjimi volitvami sem to sam analiziral. Velike zveze, vse najbolj uspešne zveze imajo vodstvo in ljudi na zvezah v igri dlje časa – od prvega operativca do direktorja. Moje mnenje je, da je potrebna kontinuiteta dela. Dobro delo pušča sledove in se ne moreš več skriti, če se kader menja vsako leto, potem to pomeni, da se ne dela dobro. Pomembno je, da smo vsaj primeren čas na položajih. Zdaj imamo na zvezi res ekipo, ki dela kot dobro naoljen stroj. Imamo mlade, pridne in ambiciozne ljudi, ki svoje delo opravljajo zelo dobro. Zaposlil sem tudi nekdanje atlete in to nam vračajo z dobrim delom. Bomo pa še pomladili pisarno, saj bo naslednje leto, ko bo spoštovani in skoraj nenadomestljivi Zdravko Peternelj odšel v pokoj, njegovo mesto zavzel Gregor Japelj. Tudi on je vesel, da smo našli primerno dušo za njegovo delo. Res pa je, da smo maloštevilčni in zdaj smo v precepu – ali narediti korak proti večjim zvezam, pa že zdaj nismo majhna. Moja ambicija je, da postanemo najboljše organizirana športna zveza v Sloveniji. Največji ali najbogatejši ne moremo postati, ker so tu drugi športi, ki so neprimerno bolj podprti s strani njihovih krovnih mednarodnih zvez. Želim si, da bi izboljšali naš marketing, odnose z javnostmi, pojavnost v medijih, predvsem na televiziji ... Klubska javnost mi zaupa, da je pot v tej smeri prava. Z več projekti na terenu posledično lahko prideš do več sponzorjev in tako rasteš. Lahko pa ostanemo manjša zveza, naredimo tekme, ki jih moramo, in to je to. Toda to ni naš cilj, ker si želim močne atletike.
Kakšne so vaše osebne ambicije? V evropski atletiki ali v domači športni sferi?
Prvič sem dobil ponudbo, da bi se aktivno vključil v delovanje evropske zveze. Želijo, da bi kandidiral za izvršni odbor pod predsednikom Karamarinovim – volitve bodo leta 2023. Toda moje ambicije so bolj usmerjene v Slovenijo. Zelo dobro se počutim kot član izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije. Že od nekdaj pomagam športu in javnost to ve. Želim si, da bi bil v olimpijskem komiteju še bolj vključen v delo, da pomagam novemu vodstvu v najožjem krogu. Moja prva ambicija je, da pomagam vsemu slovenskemu športu in seveda atletiki.
Kakšno je finančno stanje zveze v letu 2021 in kako bo naslednje leto?
Bilo je zahtevno leto. Predvsem, ker je bilo zaradi covida ogromno dodatnih stroškov. Kljub vsemu nam je uspelo in leto bomo zaključili dobro. Proračun smo celo povišali, česar skoraj nisem verjel, na 1,3 milijona evrov. Želel pa bi si, da bi od Evropske atletske zveze, tako kot to dobi nogomet, dobili več sredstev za različne projekte. Od Evrope dobimo izjemno malo podpore ali denarja. Če želi atletika napredovati na evropski in svetovni ravni, da dobi nazaj kraljica svoj sijaj, potem bodo morali več sodelovati z nacionalnimi zvezami. Včasih človek dobi občutek, da smo v Sloveniji bolje organizirani kot v kakšni veliki državi, kar ne bi smelo biti. V Sloveniji je denar zelo razdrobljen. Ni ga tako zelo malo, bi pa ga lahko bilo več, če bi bolj držali skupaj. Za vzor lahko dam kulturo, ki stopi skupaj, ko je treba, in politiki znajo na glas povedati, kaj si želijo. Ni potrebe, da delaš revolucijo, a moraš biti jasen in enoten. Tega pa v športu ni. In jaz lahko to prinesem olimpijskemu komiteju, saj se pogovarjam tako z malimi klubi kot z malimi zvezami, pa tudi z največjimi. Predvsem zato, ker ne delim. V moji naravi ni, da bi koga izključeval. Kdor misli, da bi, če bi zmanjšal pomen enega ali dveh stebrov, zaradi tega sam zrasel, se zelo moti. Napačen pristop. Za skupen cilj moraš imeti podporo vseh – od lokalne ravni do največjih zvez. Pri nas je sistem financiranja tak, da denar lahko dobiš preko lokalnih oblasti ali pa od države in fundacije. Sploh ni vprašanje, s kom bomo sodelovali – sodelovali bomo z vsemi, toda imeti moramo skupne cilje. Napišimo naše glavne cilje na list A4 in jih skupaj poskusimo uresničiti. To je bilo slišati utopično pred osmimi leti v atletiki, pa se je zgodilo. In to bom pomagal narediti tudi na olimpijskem komiteju, kdorkoli ga bo vodil.
Sledí odličnosti ali slêdi odličnosti! Res domišljen slogan, ki se je znašel na naslovnici knjige ob 100-letnici slovenske atletike.
Zelo veliko truda smo vložili v to res lepo knjigo. Ideja se je porodila, ko nas je predsednik republike obvestil, da bomo dobili najvišje državno priznanje »zlati red za zasluge«. Seveda tega nisem sprejel kot Roman Dobnikar, ampak v imenu vseh dozdajšnjih predsednikov, vseh dozdajšnjih atletov in atletskih delavcev v zadnjih 100 letih. Ko sem prejemal priznanje, sem se začel zavedati, da imam odgovornost in ne samo priložnost, da to obeležimo s knjigo, ki bo trajen spomin na prehojenih 100 let. Zbral sem pravo ekipo in Stane Rozman je s sodelavci v to vložil res ogromno truda. Dobili smo vrhunski izdelek, ki je lahko v ponos vsemu slovenskemu športu. Zdaj imamo sloves tiste zveze, ki je povezovalna za vse športe. To je pomembno. Naši trenerji so najboljši za temeljno pripravo in lahko trenirajo vse športnike. To je naša priložnost in naša cena.
