Če bi zapisali, da se je Šutejevi končno posrečilo, bi bili nesramni do izvrstne atletinje, ki je življenje, kljub vzponom in padcem, posvetila svoji prvi ljubezni – atletiki. V atletiki ni nič prepuščeno naključju, nič ni odvisno od sreče. V atletiki so pomembni nadarjenost, leta trdega dela in popolna predanost. V atletiki ni bližnjic, ki bi lahko povprečneže pripeljale do velikega uspeha. Šutejeva je končno vzela kolajno, ki si jo je tako zelo želela. Njeno pot spremljamo od začetka, od daljnega leta 2006, ko se je iz Pekinga vrnila vsa nasmejana, okoli vratu pa je imela srebro s svetovnega mladinskega prvenstva. Že naslednjo zimo je nastopila na svoji prvi veliki članski tekmi, na evropskem dvoranskem prvenstvu v Birminghamu, ko je izpadla v kvalifikacijah (preskočila je 4,05 m) in zasedla končno 18. mesto (nobena od tistih, ki so takrat nastopile v Birminghamu, ne skače več). To je bila prva učna ura, a mnogi so ji napovedovali bleščečo prihodnost in bliskovit vzpon med svetovno elito. Sledila je pot na študij v ZDA, napredek, potem pa stagnacija. Sicer zelo dobra skakalka s palico se ni in ni izvila iz njenega primeža, vedno ji je nekaj manjkalo, da bi skočila še razred višje. Na srečo slovenske atletike ni obupala, čeprav je bila sama vsaj dvakrat blizu temu, da bi vrgla palico v koruzo. Njena disciplina je izjemno zahtevna, saj poleg tehničnega znanja, ki vključuje znanje gimnastike oziroma akrobatike, zahteva tudi izjemno psihološko pripravljenost, ki jo moraš imeti, če želiš skakati za kolajne (to dobro ve celjski nosilec kolajne z evropskega prvenstva na prostem v Amsterdamu 2016 Robert Renner). Poleg vsega tega znanja je torej treba imeti na ramenih še prav posebno glavo. Ni prav veliko takih, ki so znali in zmogli vse to združiti v en sam skok s palico na veliki tekmi. Trideset jih je bilo v vsej zgodovini te atletske discipline.
V tem trenutku težko zapišemo, da je Ljubljančanka na začasnem delu v Celju dosegla to ultimativno raven. To bo morala pokazati na naslednjih velikih tekmah. Dejstvo pa je, da je naredila prvi korak k temu, da končno začne pobirati sadove svojega dela. Dolgo, res dolgo je obdelovala svojo njivo in ta kolajna bi morala biti pokazatelj, da je vse skupaj dozorelo in da lahko Tina začne z žetvijo. Zdaj ni več zgolj tekmovalka, ki sicer skače visoko, solidno, a vendar ne dovolj, da bi lahko pobirala najboljše sadeže.
Šutejeva je v Torunu dobila predvsem mentalni boj sama s sabo in tekmicami. In zmagala. No, ne povsem, kajti izza hrbta ji je »na vrat« skočila nepredvidljiva Švicarka. Toda kljub vsemu ... Neumnosti v slogu, da je srebro za nas enako zlatu, seveda takoj odpadejo. Tina je premagala obe najhujši tekmici – Britanko Holly Bradshaw in Belorusinjo Irino Žuk, ki sta bili letos boljši od nje. Šutejeva je na tekmi pokazala tudi psihološko trdnost, kar do zdaj ni bila ravno njena odlika – ko je letvico prvič podrla na višini 4,45 metra, pa spet na 4,55, pa spet na 4,65. Verjela je, da zmore še več, da zmore skočiti visoko, in potem to tudi storila. Njena največja zmaga.
Krpanje luknje v strgani nogavici
Slovenska atletika je na lestvici kolajn in na lestvici dosežkov do osmega mesta (nekakšno merilo uspešnosti) zasedla 18. mesto od 46 držav, ki so nastopile v Torunu. Treba je povedati, da nekatere države na Poljsko niso poslale vseh najboljših atletov in atletinj, ker je evropsko prvenstvo v dvorani pač najmanj cenjeno od vseh velikih tekmovanj (čeprav so tehnične discipline povsem enakovredne nastopom na prostem) oziroma predvsem zato, ker so letos na sporedu olimpijske igre in so mnogi vrhunski evropski atleti in atletinje preprosto izpustili zimsko sezono (oslabljene so bile ekipe Velike Britanije, Nemčije, Francije, tudi Španije, Grčije, Turčije, Norveške ...). To seveda nikakor ne zmanjšuje uspeha slovenske reprezentance, ki je prehitela mnoge precej bogatejše zveze z neprimerno širšo bazo vrhunskih atletov in atletinj. Slovenija je naredila korak naprej v primerjavi s preteklimi leti. Pa ne samo s Tinino kolajno ter finaloma izkušenih Mihalinec Zidarjeve in Janežiča. Predvsem je dobro to, da je prvenstvo prišla vsaj »povohat« kopica mladih, ki so začutili utrip in vznemirljivost pomembnega nastopa.
In še ... Atletika se rada pohvali s krilatico, da je kraljica športov. Toda tako je samo še na olimpijskih igrah in nikjer drugje. Že zdavnaj je izgubila bitko z drugimi športi in se še naprej pogreza. Seveda šport, ki ga ni na televiziji, ne obstaja. Tokrat je nacionalna televizija celo prenašala dva večera, tretjega pa predvajala v posnetku. V soboto je zaradi studia zamudila tekmovanje v ženskem skoku s palico, za katero vemo, kako se je končalo, nedeljska finala Maje Mihalinec Zidar in Neje Filipič pa so prezrli. Toliko o odnosu do atletike.
Da ne bo pomote; ni kriva televizija, da raje prenaša tekme svetovnega pokala v deskanju na snegu in smučarskem krosu, da ne govorimo o smučarskih skokih, alpskem smučanju, teku na smučeh ... In to že 30 let. Zamislite si, kako bi bilo, če bi nacionalna televizija prenašala vsako tekmo diamantne lige in drugih večjih mitingov na svetu. In to zadnjih 30 let. Koliko več mladih bi se odločalo za ta šport, koliko več uspešnih tekmovalcev in tekmovalk bi imeli. Tako pa je kolajna Tine Šutej bolj kot ne neopazno odšla z zaslonov. V nasprotju z vrhunskimi dosežki slovenskih športnikov na nordijskem svetovnem prvenstvu, o katerih se bo govorilo vsaj še naslednji dve leti. Pa se na primer z ženskimi skoki resno ukvarja pet ali šest držav na svetu, s skokom s palico pa 60. Neumnost? Ne, realnost. Atletike tudi ni bilo na športnih stavnicah, ki dodatno dvigujejo gledanost, privabljajo sponzorje ... Realno bo atletika čez 20 let le še elitističen šport ekscentričnih posameznikov.
