"Hvala, ker ste se odzvali mojemu povabilu. To je moj zadnji dogodek, konec kariere. Počaščen sem, da ste danes z mano," je dejal nekdanji olimpijski in svetovni prvak, ki je konec prejšnjega meseca napolnil 36 let.
PRVIČ NA OI PREHITEL LE PET TEKMOVALCEV
Kozmus je prvič na olimpijskih igrah nastopil leta 2000 v Sydneyju, ko je na 38. mestu prehitel le pet tekmovalcev. Tedaj dvajsetletni novinec na svetovni sceni je dobil priložnost za kaljenje, ponesrečeno avstralsko zgodbo pa je pozneje korenito nadgradil in postal prvi slovenski atlet v zgodovini z zlatom na OI in na svetovnem prvenstvu.
V Sydneyju, kjer se brez trenerja Vladimirja Keva ni znašel, je v kvalifikacijah vrgel vsega 68,83 m, ter si na tribunah olimpijskega stadiona ogledal finale, v katerem je Poljak Szymon Ziolkowski z edinim metom tekme prek 80 m slavil z 80,02 m. To je bila predzadnja velika tekma, na kateri Kozmus ni bil v finalu. Po 25. mestu na evropskem prvenstvu v Münchnu leta 2002 je ves čas v svetovnem vrhu. Vanj je pokukal s petim mestom leta 2001 na sredozemskih igrah v Tunisu.
Po petem mestu na svetovnem prvenstvu leta 2003 v Parizu je bil leto dni pozneje mesto nižje, šesti, na OI v Atenah. V grški prestolnici je v finalu že vrgel 78,56 m, tudi na teh igrah pa je le zmagovalec Japonec Kodži Murofuši presegel 80 m (82,91 m). V Atenah so v metu kladiva nastopili vsi, s katerimi se je v naslednjih letih Kozmus boril za prevlado.
EP 2006 ZADNJE, KO NI OSVOJIL ODLIČJA
Sedmo mesto na EP leta 2006 je bilo zadnje veliko tekmovanje, na katerem ni osvojil medalje. Še nekaj mesecev pred EP zaradi poškodbe sploh ni razmišljal o nastopu v Göteborgu, leto pred tem pa je moral izpustiti tudi SP v Helsinkih. Ko so mu z radiofrekvenčnimi valovi omrtvili dva živca na hrbtu, na mestu, kjer je izrastek pritiskal na kost, se je lahko po skoraj dvajsetih mesecih prisilnega premora ponovno vrnil na tekmovališča. To tudi ni bil zadnji dolgotrajni premor v njegovi karieri, le da je bil drugi po njegovih največjih uspehih prostovoljen.
Na 11. SP v v Osaki na Japonskem je leta 2007 osvojil srebrno odličje (82,29 m), dosegel dotlej najboljšo slovensko uvrstitev v zgodovini SP in le za centimeter zaostal za svojim tedanjim slovenskim rekordom. Kljub temu takoj po tekmi ni slavil, kot bi se pričakovalo, saj je zanesljivo vodil skoraj uro in pol, preden mu je za tretji zaporedni naslov prvaka s svojim zadnjim metom (83,63 m), ki je bil tudi najboljši izid sezone na svetu, zlato odvzel Belorus Ivan Tihon.
"Predvsem me jezi, da me je Tihon premagal prav s svojim zadnjim metom v zadnji seriji. Vrgel je prek 83 metrov, kar je zame trenutno še predaleč. Žal na podelitvi ne bomo slišali slovenske himne," je namesto veselja tedaj zmajeval z glavo Kozmus. Pred njim je edino atletsko odličje na prvenstvih na prostem osvojil Celjan Gregor Cankar leta 1999 v skoku v daljino v Sevilli. Osem let po SP v španskem mestu je Brežičan v deželi vzhajajočega sonca poskrbel za novo športno dramo v finalu, v katerem je kar sedmerica presegla osemdesetmetrsko oznako, kar se na SP še ni primerilo.
Slabo voljo z Japonske je v širok nasmeh spremenil 17. avgusta, in to kar dvakrat na isti dan, leta 2008 in 2009. Najprej je njegovo kladivo pisalo olimpijsko zgodbo. Za prvo prvo atletsko olimpijsko zlato ter tretjo atletsko olimpijsko kolajno v zgodovini dvomiljonskega naroda je poskrbel v državi z največ prebivalci. Orodje je v vseh poskusih vrgel prek 80 metrov, najdlje pa 82,02 metra, ter Kitajsko zapustil z zlatom v izjemnem slogu, saj so ostali finalisti skupaj zbrali le devet 80 metrskih daljav.
Pot do Olimpa je bila vse prej kot lahka. Po nizu petih zmag in le enem porazu v tisti olimpijski sezoni, pred katero je moral zaradi zdravstvenih težav že spremeniti načrtovani program zimskih priprav, je 14. julija na stadionu v domačih Brežicah opravil prvi metalni trening po treh tednih. Njegovo koleno je bilo ena najbolj pogostih tem slovenskih ljubiteljev športa in je našlo pot tudi na naslovne strani 'rumenega tiska', vendar je skupaj z lastnikom zdržalo vse olimpijske pritiske.
ZDRAVLJICA JE PONOVNO ZAIGRALA
Po olimpijskem slavju v Ptičjem gnezdu je natančno leto dni pozneje v prestolnici Nemčije 17. avgusta ponovno zaigrala Zdravljica, na najvišji drog pa se je po Kozmusovi zaslugi prvič na SP doslej dvignila tudi slovenska trobojnica. Zaradi težav z zdravjem je opravil le en ciklus treningov in do SP prek 80 m vrgel le enkrat, na državnem prvenstvu v Mariboru. Na SP so mu nameril 80,15 metra in 80,84 m v zadnji seriji. Tedaj je s hladno glavo v živčni tekmi s svojim najboljšim izidom sezone tekmece prehitel za več kot meter in pol. Za zmago bi zadostoval že njegov drugi met (79,74 m).
Ne le športnik Slovenije 2007, 2008 in 2009, ampak "Primus in Kozmos". Potem pa šok. Najprej je 2. septembra 2009 v Celju postavil še sedaj veljavni slovenski rekord (82,58 m), 13. septembra na svetovnem atletskem finala IAAF v grškem Solunu ubranil zmago, 7. oktobra pa je nepričakovano zapisal, da ima dovolj atletike ter s tem presenetil tudi svojega trenerja Vladmirja Keva, ki ga je spremljal od prvih atletskih korakov. Kar iz kabineta tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja pa so 25. oktobra 2010 sporočili, da bo skušal Kozmus v Londonu ubraniti v Pekingu osvojeno zlato medaljo, pomoč pa mu je poleg Pahorja obljubil tudi minister Igor Lukšič.
Vmes je v zelo kratkem času prišlo do številnih sprememb v življenju Kozmusa. Dva meseca po rojstvu hčerke Marie Rose se je konec novembra 2010 poročil s svojo partnerko Majo. Odprl je Hostel Primož Kozmus v Brestanici v Posavju, kjer je obiskoval osnovno šolo. In na atletiko ni pozabil. V Slovenski Bistrici se je 29. maja 2011 vrnil z zmago (75,10 m), Keva pa je na trenerskem mestu zamenjal Marjan Ogorevc. Slednjega je pozneje kot asistent na treningih zamenjal Primož Četrtič, slabe tri leta po rojstvu hčerke pa sta s soprogo povila še sina Maksa.
Zbirko kolajn s SP je dopolnil 29. avgusta 2011 v Deaguju, kjer je osvojil bronasto odličje (79,39 m), v kvalifikacijah pa je bil šele 10. (76,54 m) in se kar nekaj časa ni vedelo, če bo sploh med finalisti. Toda Kozmus je v Južni Koreji ponovno dokazal, da je mož jeklenih živcev, športnik za velike tekme in velika dejanja. Nič drugače ni bilo na OI v Londonu, kjer je osvojil srebro. To je bilo njegovo zadnje odličje na velikih tekmah, saj je bil leta 2013 četrti na SP v Moskvi, šesti pa je bil leto dni pozneje na EP v Zürichu.
