Tenis se je v dobrih desetih letih izrazito spremenil. Vajeni smo zvezdnikov tega športa, ki iz tedna v teden zmagujejo v finalih največjih turnirjev ali v daljšem obdobju kraljujejo na vrhu lestvic. Šport je postal zelo zaprt za kakršnekoli preboje med najboljše. Vse poteka po ustaljenem ritmu, ena ali dve spremembi v deseterici, medtem ko se tisti nekoliko slabši borijo za vključitev v elitno druščino.
Vem, da sem že izjemno dober, tega se zavedam. Moj cilj je postati številka ena na svetu, kar je povsem normalno. Od tega pa sem še zelo oddaljen, zato bom moral še precej garati, a od cilja ne odstopam.
Kako depresiven občutek mora biti, ko se kot teniški igralec na vrhuncu boriš in konstantno izgubljaš z velikani tega športa. Med te v prej omenjenem obdobju štejemo predvsem Rogerja Federerja, Rafaela Nadala in nazadnje še Novaka Đokovića, ki se je na lastno iniciativo hermetično zaprl na vrh moškega tenisa ob tisto enico, ki skupno že več kot tri polna leta stoji ob njem na vrhu računalniško vodene lestvice.
SKALPI, KI JIH MNOGI NE BODO SNELI
Mnogi igralci napredujejo, se ustalijo okoli prve deseterice in se nikoli ne prebijejo na vrh. Vztrajajo in vztrajajo, medtem ko leta bežijo s pogledom na najboljše, ki se v vodstvu izmenjavajo po nekajletnem taktu. Medtem so drugim, če malce pretiravamo, že v zibelko položene vse lastnosti, s katerimi imajo do vrha tlakovano dokaj prazno avtocesto, brez prevelikih ovir, okvar cestišča ali raznih del, s katerimi bi upočasnili njegovo vzpenjanje. Eden takšnih je zagotovo Borna Ćorić. Največji hrvaški dragulj, ki je v naši južni soseščini kadarkoli poprijel za lopar.
Čeprav šteje šele 18 let, je postal najmlajši tenisač, ki se je po Rafaelu Nadalu prebil med prvo stoterico, kjer trenutno, leto pozneje, zaseda 39. mesto (najvišje celo 33). In to v času, ko se je izjemno težko prebiti tako visoko, kar nakazujejo tudi podatki, da najstnik ni osvojil turnirja za grand slam vse od leta 2005, ko je to uspelo prav prej omenjenemu Špancu, ki je bil v rani mladosti že v vrhu svetovnega tenisa. Zdaj tega preprosto ni več. Najstniki med prvo stoterico so vse bolj redek pojav. Med prvo petstoterico je tako le šest tenisačev, ki so stari manj kot 18 let, medtem ko med prvo stoterico najdemo le pet igralcev, ki so se tja uvrstili v najstniških letih. Glasnik nove generacije je vsekakor Borna Ćorić, ki je v karieri zbral že kar nekaj skalpov velikih imen moškega tenisa. Lani je še kot 17-letnik v Baslu premagal Rafaela Nadala, nato pa je na začetku nove sezone ugnal še Andyja Murrayja v Dubaju.
Večje ko so okoliščine dvoboja, bolje igra. In to priznava tudi sam. "Sem igralec, ki potrebuje veliko energije in ogromen oder, da prikaže najboljši tenis," je uvodoma v posebni oddaji na eni od ameriških televizijskih postaj izpostavil Ćorić, ki je nato obeležil še najlepše trenutke v letošnji sezoni. "V Umagu sem bil letos šokiran nad številčnostjo občinstva in energijo, ki so jo oddajali. Ravno to mi je pomagalo, da sem iz sebe kljub utrujenosti izvlekel več od svojih zmožnosti," je svojo mentaliteto na neki način izrazil Zagrebčan, ki je tako na kot ob igrišču izjemno samozavesten.
ODPRAVI ŠE TO IN DVOMOV NE BO
Že bežen pogled na njegovo igro in obnašanje na igrišču lahko razkrije, da je zelo podoben številki ena trenutnega moškega tenisa, Novaku Đokoviću. Če bo kdaj dosegel raven izjemnega Srba, je seveda dvomljivo, saj bo, preden bo zaključil kariero, Beograjčan osvojil še vsaj nekaj naslovov za grand slam, skoraj zagotovo pa lahko trdimo, da ne bo ostal pri desetih lovorikah. Čevlji, v katere stopa mladi Borna, so še preveliki, a ko bo dokončno dorasel in postal konstanten, bo lahko tudi z njimi zelo dobro shajal in se v njih kdaj tudi sprehodil.
Tudi sam se zelo rad primerja z Đokovićem, in čeprav je pri osemnajstih letih zelo težko potegniti kakršnekoli vzporednice zaradi različnosti obdobij, v katerih je Srb odraščal, Hrvat pa to še počne, ni mogoče zanikati, da ju nekaj zagotovo druži. Nepopustljivost in predvsem izjemen bekhend, ki je njun najboljši del igre. Začetni udarec je pri Borni na precej boljši ravni, kot je bil v Novakovih najstniških letih. Edina res velika težava, a tudi to se da v prihodnosti odpraviti, je forhend, ki je pri večini tenisačev najboljši udarec.
Tenis si je mogoče predstavljati na dva različna načina, kar zadeva taktiko. Na eni je igranje na svoje prednosti, na drugi pa izpostavljanje nasprotnikovih slabosti. In v dvobojih s Ćorićem se tega tekmeci zavedajo. Poleg tega se oba zgornja pristopa združita, ko se srečata oba forhenda. Seveda Borna med štirideseterico najboljših ne bi bil, če ne bi bil sposoben menjavati ritma na obeh straneh. Ima vse udarce, le selekcija udarcev na slabši strani še malce peša. A pri 18 letih ima ogromno prostora za napredek, kar je za tekmece pravzaprav še največja nočna mora.
KOT BI IGRAL PROTI SEBI
Ćorić je presegel vse običajne okvire razvoja teniškega igralca. Žogico zadeva izjemno čisto, močno, s spinom ali rezanimi udarci. Je izjemno uravnotežen, odlično spremlja igro, napreduje v igri ob mreži, poleg tega njegova samozavest meji že skoraj na aroganco, kar v tako zgodnjem razvoju niti ni tako slaba stvar. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kam lahko mladi Hrvat poseže.
Treniral sem z njim, poskušam mu pomagati in svetovati, saj skozi njega na neki način vidim sebe. Tega nisem občutil še pri nikomur. Zdi se mi, da na treningu igram proti samemu sebi.
Povsem na vrh? Da, ampak od tega je oddaljen kar nekaj sezon. Med top 10? Zagotovo, in to sploh ni vprašljivo. Tudi če bi vprašali Borno. "Vem, da sem že izjemno dober teniški igralec, tega se zavedam. Moj cilj je postati številka ena na svetu, kar je povsem normalno. Od tega pa sem še zelo oddaljen, za to bom moral še precej delati, a od cilja ne odstopam." Prej smo vas hoteli prepričati, da sta z Đokovićem kot ulita. Podobnost pa priznava tudi Đoković, ki se neizmerno želi pomeriti s svojim mladim konkurentom.
"Je eden najbolj talentiranih igralcev na turnirju," je letos povedal 28-letni Srb, ki je nato še pojasnil okoliščine njunih prvih srečanj. "Od prvih velikih zmag in nastopov proti velikim imenom tenisa je razvidno, da je postal zrelejši. Treniral sem z njim, poskušam mu pomagati in svetovati, saj skozi njega na neki način vidim sebe. Tega nisem občutil še pri nikomur. Zdi se mi, da na treningu igram proti samemu sebi. Zelo rad bi se pomeril z njim, to bi bila neverjetna izkušnja," je še povedal Đoković, ki je za mladeniča pravi naslov, po katerem se lahko zgleduje.
Mentorstvo šampiona za bodočega vladarja moškega tenisa. Vse prej kot običajni nastavki za nadaljevanje kariere. A tega se Ćorić že dlje časa zaveda. Če kdaj pozabi, pa si lahko vse nazaj prikliče s pogledom na tetovažo pod še rastočim bicepsom.
