Treba je poiskati pravšnjo rešitev, kako in kaj naprej. V teh dneh je kakopak mogoče slišati številne takšne in drugačne komentarje, kako bi morali ukrepati v Ljudskem vrtu. Nekateri prisegajo na radikalne posege, na začetek nove zgodbe, novega obdobja. Na nove temelje z novimi obrazi. Tovrstnim rešitvam nisem naklonjen. Tako na splošno kot v primeru vijoličastih. Radikalizem mi preprosto ni pri srcu. Na nobenem področju, saj po navadi ne prinese nič dobrega.
Da ne bo pomote. Nobenega, ampak res nobenega dvoma ni, da so si slovenski prvaki privoščili (nepotreben) neuspeh, toda skoraj prepričan sem, da morebitna masovna čistka, ki marsikomu roji po glavi, ne bi dosegla želenega namena, povrhu bi bila zelo draga. Predraga. Še zlasti v nastalih razmerah.
Drži, da je igralska zasedba izžeta, tudi zasičena, in da potrebuje nekaj sveže krvi. Še kakšnega novega igralca ali dva, toda zdi se mi, da imajo Mariborčani vendarle še vedno dovolj manevrskega prostora, da ustrezne in racionalne rešitve najdejo znotraj kadra, ki ga imajo na voljo. Kadra, ki je s porazom proti Astani dobil bolečo zaušnico, ki pa bi utegnila vplivati na stanje duha igralcev tudi na način, da nekje znotraj v sebi vendarle znova najdejo dovolj motiva, dovolj lakote po novih uspehih. V njih bi se moralo prebuditi kljubovanje. In goreča želja, da se vnovič dvignejo in dokažejo, da še vedno znajo in zmorejo, da niso za odstrel. Da si zaslužijo še eno priložnost. Tudi zaradi dozdajšnjih dosežkov, čeprav pogosto poudarjamo, da se v športu od stare slave ne da živeti.
Toda na kocki je vsekakor veliko. V prvi vrsti enotnost slačilnice, brez tega ne bo šlo. Fantje se morajo iskreno pogovoriti in si, če je to potrebno, povedati, kaj komu gre. Za nov začetek, ki čaka tudi trenerja Anteja Šimundžo. V spremenjenih pogojih, v slovenskem ritmu, na kakršnega v zadnjih letih niso bili navajeni. Vsi skupaj bodo morali v prihajajočem obdobju upravičiti zaupanje, ki jim ga namenja športni direktor Zlatko Zahović, a tudi njegova potrpežljivost ni brezmejna ...
