Domžalčani so si z zmago na občinskem derbiju uradno zagotovili nastop v kvalifikacijah za ligo Europa, Ljubljančani so že drugič zapored ostali brez mednarodnega prizorišča. Zdaj čakamo le še na odgovor o udeležencu dodatnih kvalifikacij, z drugouvrščenim drugoligašem se bodo skoraj gotovo udarili Goričani, ki usode nimajo v svojih rokah. Zmaga nad Zavrčem bi jih lahko rešila le v primeru, če bi Novomeščani proti Radomljam ob Kamniški Bistrici ostali praznih rok.
Sicer pa so bili sobotni rezultati na prvoligaškem prizorišču pričakovani, v središču moje pozornosti sta bila obračuna na Bonifiki in v Areni Petrol. Nadvse me je zanimalo, kako se bodo Koprčani in Celjani po finalu pokalnega tekmovanja odzvali v obračunih brez tekmovalnega naboja. In da, zanimalo me je ravno zaradi tega. Razpletlo se je, kot sem predvideval. Ali če hočete, kot sem se bal, toda brez panike. Ne govorim o prirejenih izidih, v mislih nisem imel stavnic. Niti po naključju.
Na preizkušnji so bili profesionalnost, zrelost, miselnost in še kaj obeh ekip ter tudi klubov kot takih. Popolnoma jasno je, da so kanarčki in grofi padli na izpitu, po čustvenem praznjenju v sredinem večeru eni in drugi niso bili na želeni ravni. A še bolj skrb zbujajoče je, da se zdi, da so storili bore malo, da bi sploh bili uspešni. Na tekmo se niso ustrezno pripravili, niso ji posvečali potrebne pozornosti, o tem ni niti najmanjšega dvoma. Drži, da enim in drugim ni bilo lahko. Koprčani so slavili in v slavju skoraj gotovo pretiravali, na drugi strani celjsko razočaranje ni moglo izginiti kar čez noč, a vse to ni in ne sme biti opravičilo za pretirano lahkomiselnost. Ni težava, če izgubiš, toda poraz se od poraza razlikuje. Prav tako kot se klubi razlikujejo po tem, kako se znajo odzvati tako po uspehih kot neuspehih. Na ta način kažejo svojo resnost oziroma so od tega odvisni njihovi dosežki. Na daljši rok gotovo.
