Torkova tekma pod Kalvarijo marsikomu ni bila všeč, nekoliko manj klubsko obarvani sladokusci niso prišli na svoj račun, a če je kdo morda pričakoval umiranje v lepoti in spektakel, je vsekakor živel v zmoti. Ker je vložek preprosto prevelik in ker je Maribor igral prvo pravo uradno tekmo v novi sezoni, ki je vedno zahtevna, negotovosti se je tako rekoč nemogoče izogniti. Še zlasti če je tako pomembna, zato je bilo popolnoma jasno, da si dovolj izkušeni Mariborčani pretiranega tveganja ne bodo privoščili. Niti po naključju.
In si ga niso. Tudi zgodnje vodstvo jih ni zaneslo, kljub evforičnemu ozračju so ohranili mirno kri in niso pomislili, da bi odstopili od predvidenega načrta. V ospredju je bila taktična disciplina, vse ostalo je bilo potisnjeno globoko v ozadje. Tudi zato, ker je Astana v polnem tekmovalnem ritmu, v štajerski prestolnici je odigrala že 22. uradno preizkušnjo, kar seveda nikakor ni zanemarljiva prednost.
To je navsezadnje razkrilo tudi dogajanje na igralni površini. Iz skoraj vsake poteze nogometašev kazahstanske ekipe je bilo zaznati, da so že dolgo v pogonu, hkrati so ob odlični tehnični podkovanosti pokazali, da znajo igrati zelo dober nogomet. Manjkalo jim je konkretnosti, a gotovo tudi zato, ker so jih vijoličasti znali »nevtralizirati«. Če sem lahko malce bolj grob, varovanci trenerja Anteja Šimundže tekme niso odigrali, ampak so jo oddelali. Profesionalno. Bili so odgovorni in disciplinirani, to sta bili glavni odliki. V obrambi so svoje delo v največji meri opravili na primerni ravni, v napadalnih akcijah je bilo veliko pomanjkljivosti, ki pa niso bile nepričakovane. S tem zavedanjem se je strokovno vodstvo slovenskih prvakov bržčas tudi odločilo za strategijo.
Ker je nemogoče spregledati, da pripravljenost moštva še zdaleč ni optimalna, kar je za to obdobje seveda popolnoma razumljivo. Ni še želenih tekmovalnih občutkov, prav tako ne svežine, posledično manjka zbranosti, ki je tako zelo pomembna zlasti v zaključku akcij. Še posebej v izdihljajih dvoboja. Ob samo za odtenek drugačnem dotiku žoge, ki ga prinese prava forma, bi se kazahstanska mreža v končnici ob poskusih Damjana Boharja in Marcosa Tavaresa vsaj še enkrat zatresla. A žoga še ne uboga, zato je bilo precej individualnih tehničnih napak, ki so kakopak privedle do tega, da igra ni stekla, zaradi česar se je v domačo zasedbo naselilo tudi nekaj negotovosti, kar je prav tako v precejšni meri vplivalo na njeno podobo. Ta ni bila všečna, ni bilo pravega navdiha, ki bi oplemenitil vse skupaj, dodane vrednosti, zato pa je bila toliko bolj tekmovalna. Zelo tekmovalna in potrpežljiva.
Po prvih 90 minutah je gotovo najpomembnejše spoznanje, da so si Mariborčani zagotovili želeno izhodišče, ki jim ponuja lepe možnosti za nadaljevanje evropske zgodbe, vendar je popolnoma jasno, da jih v srcu Azije čaka peklensko zahtevna naloga. Še enkrat bo treba izkoristiti vse izkušnje iz dozdajšnjih številnih evropskih bitk, v kazahstanski prestolnici bodo še posebej dragocene. Toda zgolj z branjenjem prednosti ne bo šlo, to bi bilo samomorilsko dejanje. Za napredovanje bo skoraj zanesljivo treba zadeti, prostora bi moralo biti dovolj. Astana se bo morala vsaj malce bolj odpreti, nekoliko več tvegati, kar bi morala biti voda na vijoličasti mlin, hkrati bi se morala pripravljenost iz dneva v dan zgolj stopnjevati. Tako ekipe kot posameznih igralcev. Tudi tistih, ki v Ljudskem vrtu (še) niso bili v ospredju.
