Njihova država je v razsulu, ujeta v peklu več kot šest let trajajoče državljanske vojne in danes praktično obstaja le še na papirju. Številna mesta so danes le še kupi ruševin, vojna je terjala približno 470 tisoč smrtnih žrtev, več kot 5 milijonov ljudi je moralo zapustiti svoje domove, številni so se odpravili na križev pot proti Evropi.
Državljanska vojna v Siriji je povzročila največjo humanitarno in migracijsko krizo vse od konca druge svetovne vojne. In sredi vsega tega pekla sirski nogometaši pišejo pravljico, vsem pričakovanjem navkljub so namreč še vedno v igri za uvrstitev na mundial v Rusiji.
V stalnem izgnanstvu so že vse od decembra 2010, 56 tekem oziroma 2449 dni, če smo natančni. Svoje "domače" tekme igrajo v v Maleziji, ponavadi pred nekaj sto, včasih morda 1000 ljudmi. V sirski izbrani vrsti boste zaman iskali znana imena, izbranci selektorja Aymana Hakeema si kruh ne služijo v Evropi, ampak v Egiptu, Saudski Arabiji, Omanu, Katarju, na Maldivih in na Kitajskem, nekaj pa tudi v domači ligi, ki, verjeli ali ne, še vedno živi.
In takšna od doma pregnana ter iz neznanih imen sestavljena reprezentanca je še vedno v igiri za SP 2018. Vse je sicer kazalo, da se bo njihova pravljica v torek popoldne končala, na gostovanju v iranskem Teheranu so zaostajali z 1:2, sodnik pa je že pogledoval na uro. A tekla je tretja minuta sodniškega podaljška, ko so uspeli izenačiti za zgodovinski podvig. Pravljica se nadaljuje.
Še daleč je sicer svetovno prvenstvo, zdaj jih namreč čakajo dodatne kvalifikacije, ko bo na drugi strani mogočna Avstralija, v primeru zmage pa še obračun s četrtouvrščeno ekipo srednjeameriških kvalifikacij (Honduras, Panama ali ZDA). Še daleč je Rusija, glede na stanje/sranje v državi bi še vedno rekli, da je to misija nemogoče, toda kdo bi si po drugi mislil, da bodo prilezli že do tu, kjer so.
Svojim rojakom predstavljajo žarek upanja na boljši jutri. Če bi se dejansko uvrstili na mundial, bi bil to podvig brez primere, podvig, ki bi zasenčil celo tistega od Leicestra, ko so lisice osvojile Premier ligo. Malo jih je, ki jim tega ne bi privoščili. In, navsezadnje, kakšna zgodba bi to bila... Pepelkina zgodba.
