Stik z makedonskim reprezentantom, starim znancem slovenskih zelenic, v zadnjih tednih ni enostaven. Zgodba z Astano, kamor je odšel po lanskem dogajanju v Mariboru, se ne končuje na najlepši način (ravno nasprotno) in potrebuje še nekaj diskretnosti, zato pogovor tudi nekoliko zamuja dejansko obletnico tako imenovane sms afere. Saj veste, tiste, ki se je rodila ravno na straneh našega in vašega časopisa ter je slovensko nogometno javnost pretresla bolj kot karkoli. Vseeno pa intervju prihaja v izjemno primernem trenutku, na dan prav posebnega in zelo prelomnega obračuna dveh nekdanjih 28-letnikovih klubov (intervju je v časopisu Ekipa SN izšel v soboto, 29. aprila 2017, na dan derbija op. p.). Pa ne samo to, nadaljevati kariero z vrnitvijo v Slovenijo je za Agima Ibraimija zelo resna možnost (če ne kar želja), zaradi česar vse skupaj v tem trenutku udari še toliko bolj. Sploh ker si nogometaš albanske narodnosti ostaja zvest in je o vsem, kar se je dogajalo, kar se dogaja ter se utegne dogajati v prihodnje spregovoril brez najmanjšega zadržka.
Za obletnice je običajno, da si ljudje izmenjajo sms sporočila. Vaš primer pa je verjetno specifičen, verjetno se nihče ni odločil za tak tip komunikacije?
Ni šlo s kakšnim drugačnim prvim vprašanjem (smeh)?
Saj verjetno vam je bilo jasno, da se ne bomo mogli upreti?
Jasno, razumem. In ne, ni bilo sporočil, vse je bilo mirno.
Kako danes gledate na dogodke izpred skoraj natanko leto dni? Kako jih danes dojemate, kaj vam pomenijo, v kolikšni meri stojite za tedaj storjenim, izrečenim?
Najbolj pomembno je, da je zadeva kar daleč in da je zame nepreklicno mimo. Ne pogrevam je, ne obujam je, vanjo se ne spuščam nič več od tega, kolikor je pač treba. In na tem mestu je vendarle treba, prej ali slej je treba spregovoriti, treba se je oglasiti. Kajti po drugi strani od tedanjih dogodkov in njihovih posledic tudi ne bežim, kajti verjamem v pravilnost svojih potez in odločitev ter v svoj prav. Zgodilo se je, kar se je zgodilo, težave z Zlatkom Zahovićem – pozor, ne s klubom in z ostalimi ljudmi v njem – so odpeljale, kamor so odpeljale. Puščam za seboj, hkrati pa nikakor ne obžalujem.
Tako ena kot druga stran zdaj sta, kjer sta. Kdo je zmagovalec, kdo poraženec?
Mislim, da nikoli ni šlo za zmagovalca in da zmagovalca v taki zgodbi ne more biti. Oba sva izgubila. Zlatko je izgubil mene kot pomembnega igralca in izgubil je še kaj, v kar se ne bi spuščal. Jaz pa sem izgubil klub, v katerem sem se sicer počutil odlično in kjer sem zelo rad igral. Oba sva nato skušala nadaljevati na najboljši mogoči način, mogoče sva oba zdaj tudi boljši in močnejši osebi a ta izguba bo vedno ostala.
ČE BI IMEL ZLATKO ASTANIN DENAR, BI SE UVRŠČAL V OSMINO FINALA
Ne skrivate, da ste s prekinjeno pogodbo in s tovrstnim slovesom od Maribora veliko finančno pridobili?
Ne skrivam. Bil bi nor, če bi skrival, kajti s tem bi po nepotrebnem metal senco na svoje čiste namene. V finančnem smislu sem imel veliko sreče, v Kazahstanu sem dobil resnično sanjsko pogodbo, ki mi je v tem pogledu prinesel ogromno. Pošteno povedano je bil to tudi glavni razlog, da sem odšel v Astano.
Ob tem so se rodile teorije, da so vam dogodki v Mariboru prišli zelo prav in da ste ponudbo Astane imeli na mizi že prej. Kako odgovarjate?
Odgovorno trdim, da to nikakor ne drži. Še več, ko se je dogajalo, kar se je dogajalo, sem Astano večkrat zavrnil. Štirikrat, petkrat, kaj takega. Želel sem počakati poletje, želel sem pregledati ponudbe in se odločiti v miru. Šele ko so Kazahstanci vztrajali in ko so bile – še enkrat, priznam – na mizi res ogromne številke, preprosto nisem več mogel razmišljati drugače, kot da sem se odločil. Sploh ker ni šlo za odhod kar nekam; Astana se je postavila kot ambiciozen klub s pomembno vlogo v evropskih pokalih in zdelo se je, da bom hkrati odlično zaslužil ter dobil sijajno okolje za nov zagon kariere.
Obrnilo se je drugače?
Da, povsem drugače. Denar je bil resnično sijajen, izplačila redna, vse ostalo pa precej precej slabše. Nogomet tam pomeni zelo malo, profesionalizma, kakršnega sem bil vajen iz Maribora, praktično ni, klub pa deluje na povsem drugačni ravni, kot sem bil vajen. Nič ni urejeno in velike težave sem imel, še preden se je zares zapletlo s klubskim vodstvom. Potem pa še toliko bolj, kajti dogajalo se je marsikaj, ob čemer so bile tiste težave iz Maribora mačji kašelj, in zelo sem si želel stran.
Slišati je, kot da bi lahko bilo tudi nevarno?
Bolje, da ne veste. In bolje, da se ne spuščamo v to. Pomembno je, da sem odšel. Mislim, da mi je zdaj uspelo, za Astano sem odigral zadnjo tekmo, moramo pa še urediti nekatere podrobnosti. Vesel bom, ko bo vse skupaj mimo, kajti tam imajo samo denar, z njim pa ne znajo delati. Zelo odkrito sem večkrat dejal, da bi Zahović s takim proračunom vsakič igral skupinski del lige prvakov in redno iz skupine napredoval v izločilne boje.
Smo slišali prav?
Zakaj pa ne bi? Nič ne spremeni dejstva, da je za posel, ki ga opravlja, Zahović eden najboljših, kar jih poznam. In to ne samo v Sloveniji. Ima problem z osebnostjo in še s čim, toda kot športni direktor je čudodelec. Kar mu je uspelo z Mariborom, je izjemno, z Astaninim denarjem pa bi bila liga prvakov zanj šala mala. Osmina finala? Kadar hočete. Najbolj realno.
Morda še nikoli ni dobil take pohvale kot ravnokar od svojega velikega 'sovražnika'?
Pod točko ena se ne počutim kot sovražnik kogarkoli, pod točko dve pa resnica vedno ostane resnica. To o Zlatkovih sposobnostih vodenja kluba je čista resnica, kot je na primer resnica tudi, da je njegov sin Luka zame nogometaš z najboljšim občutkom za gol po Filippu Inzaghiju. Sijajen napadalec, ki bo po moje dosegel še veliko.
Z ZAHOVIĆEM ZA MIZO? SAMO POVEJTE, KJE IN KDAJ
Kateri je bil zadnji vajin stik? Z Zlatkom, ne z Lukom.
Ni bil neposreden, morda tedaj za to še nisem bil pripravljen. Se mi je pa Zahović želel opravičiti, prek posrednika je to tudi storil in na vsak način se je želel opravičiti tudi moji družini. Zato še toliko bolj verjamem, da lahko zadeva ostane v preteklosti in zbledi, vsi mi pa gremo naprej.
Bi bili pripravljeni z Zahovićem sesti za mizo?
Brez najmanjšega problema. Samo povejte, kdaj in kje. Ne samo da je preteklo dovolj časa, zame so izpolnjeni vsi pogoji. Na eni strani imam čisto vest, tako kot sem jo imel vedno; vsakomur lahko sežem v roko, vsakogar gledam v oči. Na drugi strani pa se rane celijo, oproščam, stvari ostajajo v preteklosti.
Mislite – ali morda veste -, da se je v Mariboru kaj spremenilo na področju, zaradi katerega je prišlo do spora z vami?
Mislim, da je. Verjamem, da je. In če sem povsem iskren, po nekaterih kanalih tudi vem, da se je. Hkrati pa o tem govori tudi pogled na lestvico. Lani so bile razmere take, da če se ne bi spremenile, Maribor tudi letos ne bi bil prvak. Ne glede na Olimpijo in njene težave. Moralo se je spremeniti, in ker bo Maribor prvak, to pomeni, da se je spremenilo. Prepričan sem, da se igralci danes v Mariboru počutijo bolje, da se jim godi bolje, da so mnoge stvari boljše. In ne govorim na pamet; saj veste, da ne govorim na pamet.
Kakšen je vaš občutek; greste lahko v Maribor, se sprehodite po ulici, se pogovarjate z ljudmi?
Ni mi treba govoriti o občutku, lahko vam povem v izkušnjah. Bil sem v Mariboru, bil sem na ulicah, bil sem z ljudmi. Toliko toplih pozdravov in nagovorov nisem dobil že dolgo, vse je bilo v najlepšem redu. Ne počutim se, kot da sem komurkoli kaj naredil, in verjamem, da se tako ne počuti nihče.
Pred dobrim letom dni ste se najbolj bali ravno tega, da bi vam zamerili navijači Maribora. Nekaj časa je v tem pogledu kazalo zelo slabo, Zahović jih je v veliki meri imel povsem na svoji strani. Kako mislite, da je zdaj?
Tudi če mi je kdo zameril to eno potezo, sem prepričan, da po pretečenem času in premisleku ta ena roža ne more pokvariti celotnega vrta. Mariboru sem dal ogromno, navijačem prav tako in verjamem, da se tega zavedajo. Verjamem, da to prevlada ne glede na to, kaj menijo o načinu, na katerega se je zadeva končala. Hkrati pa verjamem, da me, tudi če se z mano ne strinjajo, lahko razumejo. Ljudem, ki so živeli za Maribor in ki še vedno živijo za Maribor, je po moje jasno vse in verjamem, da z njimi nimam težav. Tudi če morda kdo tega ne bo nikoli povedal na glas, imam ves čas ogromno prijaznih sporočil podpore in razumevanje, ki mi pomenijo ogromno. Je pa pomembno, da so navijači ostali s klubom. To je neizpodbitno dejstvo in Zahović je imel prav, ko je poudarjal, da kluba brez navijačev ni. Danes je Maribor brez Ibraimija, nekoč bo tudi brez Zahovića, bo pa še vedno klub in še vedno bo imel te navijače.
MANDARIĆ ME JE POVABIL, A PONUDBA MARIBORA BI IMELA PREDNOST
Pogrešate Slovenijo?
Neizmerno. Tako zelo, da ne morem opisati. Vsakokrat, ko sem letel iz Astane, bi bilo bilo najbolj udobno in hitro, če bi šel v Istanbul, nato pa v Makedonijo. Toda namesto tega sem izbiral daljše lete v Srednjo Evropo, da sem se vedno lahko vsaj za kratko ustavil v Sloveniji. Maribor, Ljubljana, ni pomembno, v obeh mestih se počutim sijajno, Slovenija je moj drugi dom.
Da bi še kdaj igrali in živeli v Sloveniji pa glede na dogodke verjetno ni realno?
Zakaj ne? Lepo vas prosim, povejte mi, zakaj pa ne?Jaz mislim povsem drugače.
Mislite ali veste?
Kako to mislite? (smeh)
Kje? Za kateri klub?
No, eno vabilo že imam.
Torej drži, da ste v stikih z Olimpijo in da imate ponudbo?
Drži. In drži.
Lahko poveste kaj več?
Začnimo nekoliko širše. Že kot sem kot mulec igral v Avstriji, sem ogromno zahajal v Ljubljano. Tu in v bližini imam veliko sorodnikov, veliko prijateljev, v Ljubljani sem se vedno počutil sijajno. Iskreno: ko sem šel k Olimpiji, nisem kaj dosti vedel o njej, sem pa z največjim veseljem šel v Ljubljano. Nato se je dogajalo, kar se je dogajalo, Maribor je bil sčasoma najboljša izbira za moj razvoj in postal sem, kar sem postal. Mariboru sem dal ogromno, tudi Maribor je meni seveda dal precej več kot Olimpija, toda vedno sem bil vedno navezan tudi na Ljubljano.
Kako je torej s to ponudbo? Ste govorili z Milanom Mandarićem?
Da, govoril sem z njim osebno. Poklical me je, me s ponudbo povabil k Olimpiji, to je to.
Vaš odgovor?
Ni ga bilo. Ne še. Razen seveda 'hvala lepa' in 'bom razmislil', kar mislim še vedno. Imam veliko spoštovanje do ljudi, ki vlagajo v nogomet, bil je temu primeren pogovor, zdaj pa potrebujem čas. Po vsem, kar se je dogajalo pri Astani, potrebujem nekoliko oddiha in glava mi še ne deluje tako, da bi se lahko odločal o prihodnosti. Ko bom pripravljen bom premislil. In kolikor mi je znano, bodo na ta moj razmislek in na to mojo odločitev počakali.
Kaj pa si mislite o vsem skupaj?
Kot rečeno, Ljubljano imam zelo rad, Olimpijo pa spoštujem in ne z njo ne z njenimi navijači nikoli nisem imel težav, ki bi karkoli omejevale. Mandarić je zame sijajen nogometni poslovnež, nekatere njegove operacije tukaj v Ljubljani so bile sanjske; sploh tiste, ki jih je izpeljal neposredno on. Pomislite, prodal je igralca za 5,5 milijona evrov, čemur se Maribor ni mogel približati niti po štirih zaporednih letih igranja v Evropi.
Kako pa bi bil potem videti vaš obisk Maribora, če bi bili nogometaš Olimpije? Da ne govorimo o tem, kako bi bil videti vaš obisk Ljudskega vrta?
Nisem nogometaš Olimpije. Prezgodaj je za take stvari, prezgodaj za take teme, kajti resnično še ne vem. Resnično še ne razmišljam. Bomo videli. Zagotovo bom imel tudi druge ponudbe, ko se bo razvedelo, da sem z Astano zaključil. Ko bo čas, se bom odločil.
Kaj pa če pride klic Zlatka Zahovića? Kaj če prideta ponujena roka in ponudba Maribora?
O taki ponudbi bi začel razmišljati najprej, glava bi mi najprej začela delati. Taka ponudba bi bila prioriteta in moja prva opcija. Najbolj iskreno, čustva me v tem trenutku seveda bolj vlečejo na to stran.
IMAM VABILO ZA OGLED VEČNEGA DERBIJA V ŽIVO
Čustva niso v glavi, čustva očitno niso ugasnjena. Kaj boste torej čutili, če bo Maribor danes (intervju je bil objavljen v soboto, 29. aprila, pred večnim derbijem op. p.) v Stožicah prvak?
Počutil se bom kot prvak. S to ekipo sem povezan, ta ekipa je rasla skupaj z mano in v tem trenutku ji seveda pripadam bolj kot čemurkoli drugemu. To so moji prijatelji, z mnogimi se slišim, skupaj smo ustvarjali marsikaj. Kajti to je vendarle Maribor, kjer poznam vsakogar. Pozabite mene, pozabite Zahovića, najbolj so pomembni ljudje, ki so za nami. Mi smo zgolj izložba, v službi kluba pa je ogromno ljudi, ki so tako zelo pomembni, a jih nikoli ne bo nikjer. Nikoli ne bodo izpostavljeni, tako kot smo igralci, trenerji, direktorji, tudi navijači. To so ljudje, ki za povsem običajne plače delajo osem ur na dan, medtem ko jaz delam dve. Vsi mi smo dolgo delali skupaj, bil sem del tega. Mislim torej, da bo ta uspeh tudi moja zasluga.
Tako in drugače?
Bo kar držalo tudi to. Letošnji naslov je moja zasluga, lanski prav tako. Letos sem ga prinesel Mariboru, lani sem ga prinesel Olimpiji. Veste, kaj hočem povedati, kajneda?
Komu ga boste pa potemtakem prinesli naslednje leto?
Kot rečeno, za to je prezgodaj.
Naslednji slovenski večni derbi boste torej morda spet igrali, kje pa boste gledali tokratnega, današnjega (intervju je bil objavljen v soboto, 29. aprila op.p)? Doma v Makedoniji?
Imam tudi vabilo, da bi ga gledal na stadionu (smeh).
A verjetno ne od tistih, ki bodo morda danes prvaki?
Ne vem, kdo bo prvak, jaz vabilo imam (smeh).
Niste pa odgovorili, kje boste gledali tekmo?
Ne vem še. Morda v Makedoniji, morda v Ljubljani. A če v Ljubljani, potem kot navaden gledalec. Vse ostalo bi bilo v tem trenutku popolnoma neprimerno.
Po vaših informacijah in izkušnjah torej Mandarić sestavlja ekipo za naslednjo sezono in namerava ostati v Ljubljani?
Takole bom rekel: ni me klical nihče iz Indije ali Koreje, me je pa klical Mandarić. Nekako se mi torej zdi logično, kdo bo pri Olimpiji šef v naslednji sezoni.
Kako pomembno je, da Olimpija ostane močna oziroma spet postane tako močna kot v prejšnji sezoni.
Ne samo da je pomembno, ključno je. Ne glede na to, kje bom v naslednji sezoni jaz. Povsem neodvisno od tega slovenski nogomet potrebuje zelo močan Maribor in zelo močno Olimpijo. To potrebujeta tudi onadva, to potrebujejo gledalci, televiziji, tudi vi. Za vse je najboljše, če imata oba 85 točk in na koncu ena dodatna točka v zadnjem ali predzadnjem krogu odloči o naslovu. Naj oba vlagata, naj bosta oba še boljša, naj rivalstvo raste in naj se – predvsem v pozitivnem smislu - krepi. Če bo šlo tako naprej, bomo vsi veseli. Ob tako veliki razliki na lestvici zagotovo niste veseli, po svoje ni zares vesel nihče. Tako kot ni nihče vesel, da Zahovića že leto dni ni v časopisih; ne pisci ne bralci.
NESTRPNO PRIČAKUJEM PRILOŽNOST, SEM V NAJBOLJŠIH LETIH
Ni premikanje na osi Ljubljana, Maribor, morda spet Ljubljana vendarle tanek led? Čisto hipotetično, na splošno. Kako to vidite?
Glejte, zelo spoštujem navijače in brez njih ni nogometa. Toda po drugi strani je zame normalno, da prideš, greš, se vrneš. Karkoli pač. Če pri tem kdaj kaj rečeš, izjaviš, je tudi to pač del šova. Navijače spoštujem, njihova čustva prav tako, a nemogoče se je ravnati po njih, če želiš v teh nekaj letih do 35. ali 36. izkoristiti tiste priložnosti, ki se ti ponujajo in ki so zate tedaj najbolj pomembne. To je tudi posel, te stvari je treba razumeti.
Čeprav ste prišli iz Olimpije, ste enkrat že uspeli dobiti navijače rivala na svojo stran, in to v popolnosti. Daretu Vršiču, o katerem je zdaj toliko govora, to ni nikoli uspelo. Zakaj?
Ni pomembno, od kod prideš. Pomembno je, kaj s časoma daš. In čeprav igra Dare letos sijajno sezono, verjamem, da sem Mariboru dal precej več kot on, preden so me navijači zares vzeli za svojega.
A vendar so se tisti dogodki pred letom dni začeli prav z navijači, z vašimi navijači?
Ker so šli predaleč. Ker so prestopili meje, in to vedo. Mediji ne veste, kolikokrat se je zgodilo, da so navijači prišli k nam, tudi v slačilnico. Dogajalo se je celo pred evropskimi tekmami in včasih ni bilo najbolj lepo, a je bilo okej, bilo je normalno. Dokler niso šli precej čez mejo, česar pa si nikoli nisem dovolil in nikoli ne bo.
Bo na odločitev o prihodnosti vplivala izkušnja iz Astane?
Vsekakor. V nogometu je sicer tako, da je status in spoštovanje v katerikoli ekipi povezano s tem, kakšno imaš plačo. Tako pač je; na žalost ali na srečo. Ne morem si torej privoščiti, da bi se podpisal pod karkoli in da ne bi gledal na svoj status. Toda če sem ob odhodu v Kazahstan verjetno res dal prednost denarju oziroma se brez tistih številk ne bi odločil za selitev tja, bo tokrat drugače.
Bi lahko rekli, da sta v igri le vrnitev v Slovenijo in resen angažma na zahodu?
Lahko rečemo tako. Če zahod pomeni urejeno, transparentno, ambiciozno okolje, potem vsekakor lahko rečemo tako. Rabim čim lepšo priložnost, da spet pokažem to, kar znam. Potrebujem varnost, zanesljivost, jasnost, da lahko razmišljam zgolj o nogometu. In zdaj si že zelo želim igrati nogomet, verjemite mi. Komaj čakam.
Slišati je kot odličen oglasni spot za vaše snubce?
Pripravljen sem odlično, ves čas sem trdo treniral, želja pa igranju pa je ogromna. Res nestrpno pričakujem priložnost, sem v najboljših nogometnih letih, lahko dam ogromno in si tudi želim dati. Zelo si želim, da bi se moja kariera spet izstrelila, zelo sem motiviran. Še enkrat, star sem šele 28 let, nimam jih 35. Vse je še pred menoj, želim si žoge, želim si igre. Imam klubske ambicije, reprezentančne ambicije, hočem se dokazovati in spet dosegati uspehe.
Tudi v reprezentanci, ste rekli?
Jasno. Verjamem, da še vedno želijo graditi okrog mene, in z največjim veseljem bi se rad čim prej spravil v tekmovalno formo ter bil čim boljši tudi v dresu Makedonije. Rad igram zanjo, rad sem doma.
Moramo pa vas obvestiti, da evropskega superpokala, ki ga bo vaše Skopje gostilo na začetku avgusta, verjetno ne boste mogli spremljati v živo. Tedaj je namreč sezona v Sloveniji že v polnem zamahu?
Res? (smeh) Hvala za obvestilo. Zdaj pa že dovolj o tem, kajneda? (smeh)
