Triintridesetletnik se po tesni zmagi nad Cedevito (86:83) seveda ni mogel izogniti vprašanj o slovenski reprezentanci. Kako je videl njihov uspeh? »Presrečen sem bil. Igorja Kokoškova poznam že dalj časa. On bi moral priti pred 10, 15 leti, ko je imela Slovenija generacijo, ki bi se lahko postavila ob bok Španiji. Vedno sem to govoril, vendar so me imeli za norca. Ponosen sem na to, kar so naredili,« je dejal v obsežnem pogovoru za Sportal in pristavil, da bi bil tudi on član slovenske reprezentance, če bi bil v tistih časih na čelu Kokoškov. »Seveda. Na žalost tega ne bom nikoli prebolel. Nikoli ne bo nihče vedel, zakaj in kako. To je zaprta knjiga. Žal mi je, da nisem mogel Sloveniji dati, kar sem želel. A ne samo jaz … Mislim, da je bilo veliko generacij pripravljenih, da naredi nekaj odmevnega, vendar se določene stvari niso izšle. Škoda, ampak glejmo raje v prihodnost,« je za omenjeni portal dodal Mariborčan.
Z zdaj že nekdanjim selektorjem, ki je mesto zaradi službenih obveznosti v ZDA prepustil Radovanu Trifunoviću, se je Vujačić o svojem statusu v reprezentanci pogovarjal. »Lani sva govorila, ko smo igrali proti Utah Jazzu, kjer je pomočnik. Poznal je obe plati moje zgodbe. Dejal sem mu, da bi bile nekatere stvari drugačne, ko sem res hotel igrati za Boža (Božo Maljković, op. a.), ki ga cenim kot trenerja, a potem nisem igral. Ko sem gledal tekme, sem se videl v določenih situacijah. Igor je razumel. Nisem mogel iti prek nekaterih stvari. Vrata so zaprta, ne moreš jih razbiti. Niso me potrebovali, imeli so dovolj fantov. Pokazali so, kdo in kaj so. Dosegel je izjemen uspeh. Vzdušje je bilo neverjetno. Slovenija je postala dežela košarke,« je dejal in zaključil, da je njegova reprezentančna zgodba zaključena.
Celoten pogovor s Sašo Vujačićem si lahko preberete na tej povezavi.
