Trenerski poti dveh slovenskih legend, rekorderja po številu nastopov za reprezentanco in donedavnega strelskega kralja Slovenije, sta precej različni. Če je Uroš Zorman po opravljeni ‘praksi’ pri Talantu Dujšebajevu v Kielcah uspešno diplomiral pri trebanjskem Trimu, vmes postal selektor Slovenije in zdaj zagrizel v ambiciozen projekt Slovana, je Luka Žvižej zaenkrat stopil na kar nekaj trnjev. Že začetek je bil – ne po njegovi krivdi – (pre)težak. Ko je šlo spomladi leta 2021 v Zlatorogu vse k vragu in se je moral posloviti Tomaž Ocvirk, so v celjskem klubu vrgli v ogenj, ne vodo, kajti iz tiste situacije preprosto več ni bilo mogoče izplavati, svojega dolgoletnega kapetana, ki je pred tem nabiral izkušnje kot trener mladinske ekipe in Ocvirkov pomočnik. Čudež mu ni uspel, Celje je prepustilo prestol velenjskemu Gorenju in Žvižej se je moral posloviti. V Mariboru, kjer je nadaljeval, je delal dobro, a je klub drvel proti prepadu, zato česa vidnejšega niti ni mogel doseči. Podobno kot ne v Avstriji, pri Bärnbach/Köflachu, kjer je deloval do lanskega novembra. Odtlej je brez kluba.
Ko se je po vrnitvi z olimpijskih iger na instagramu zahvalil ekipi Slovenije za to izkušnjo in zapisal nekaj v smislu, da zdaj pa proti naslednjim izzivom, smo pomislili, da ima za nas kakšne konkretnejše novice o prihodnosti.
##PAIDBREAK##
A ni bilo tako. “Neko zgodbico smo zaključili, zdaj gremo naprej. Nič konkretnega. Odprt sem za vse priložnosti, tako v rokometu kot zunaj njega. Gledam naprej, da naredim korak naprej,” se nam je oglasil Žvižej, ki sicer še ni mogel postreči z dokončnim odgovorom, da ostaja del reprezentance tudi v bodoče. Čeprav ni razloga, da ne bi, navsezadnje je Uroš Zorman nedavno podaljšal svojo pogodbo z zvezo. “Nismo se še nič pogovarjali, najprej smo si vzeli malo časa, da se spočijemo od vsega skupaj. No, ostali so morali že zavihati rokave, ker je pred njimi nova sezona. Kasneje pa se bomo usedli, naredili poročilo opravljenega, potem pa gremo naprej,” je dejal Žvižej.
Slovan, Trimo, Gorenje ...
Svojih trenerskih ambicij ni opustil, čeprav je ob kakšnem neformalnem pogovoru v preteklosti morda izrazil razočaranje zaradi stanja v slovenskem klubskem rokometu, v katerem je težko (dobro) živeti. “Dokler bom v tem užival in od tega tudi kaj imel, se bom s tem ukvarjal. Gledam pa tudi druge stvari, človek potrebuje neko zaposlitev. Če govorimo o trenerstvu, je pa tako: ali se gremo na profesionalni ravni ali pa raje pustimo vse skupaj. Oziroma če bi šlo za kakšno amatersko raven, mora biti najprej poskrbljeno za stabilnost, torej s primarno službo. V športu je vedno težje, vlaganj je vedno manj, do prave trenerske službe je vedno težje priti,” je razmišljala ena od legend slovenskega rokometa.
Morda pa na valu rokometne evforije, ki jo je na olimpijskih igrah sprožila reprezentanca, zajadra tudi klubski rokomet. V Celju sicer ne kaže na vrnitev debelih krav, zato pa pri svojem ambicioznem projektu še vztrajajo v Trebnjem, optimistično v prihodnost zrejo tudi v Velenju, no, na velika vrata prihaja novi izzivalec iz prestolnice. “Slovan je razpel kar velika jadra, vanje že dobiva veter. Trebnje ostaja, Velenje je tu, vedno. Mogoče se najde še kdo, vemo pa, kaj se je v zadnjem obdobju zgodilo slovenskemu rokometu. Izgubili smo člana v ligi prvakov, kamor se bo malo težje vrniti. To je odraz vsega tega, kar se je dogajalo v vseh teh letih,” se Luka Žvižej zaveda, da je slovenski klubski rokomet v zadnjih letih zaspal in tako zaostal za elito.
Ni nam bilo dovoljeno
No, reprezentanca zaenkrat še vztraja v koraku z najboljšimi, pravzaprav jim že dolgo ni bila tako blizu kot na nedavno končanih olimpijskih igrah. Kako so se usidrale pri Luki Žvižeju, ko je vse dobro prespal? “Kaj naj rečem – velik ponos, velika čast. Ampak bolečina bo ostala pa za vedno. Takšnih priložnosti v življenju ni veliko in res škoda, da se ti fantje in mi z njimi nismo mogli nagraditi s kolajno. Rezultat je vrhunski, pika na i pa je zmanjkala. Pa ne, ker bi bili nasprotniki toliko boljši, sam menim, da nam ni bilo dovoljeno iti korak naprej. Sem mnenja, da smo bili v polfinalni tekmi z zadnjo sodniško odločitvijo oškodovani,” je na nedosojeno sedemmetrovko proti Danski po prekršku nad Aleksom Vlahom spomnil Žvižej. “Ne pravim, da bi šli v nasprotnem primeru zagotovo v finale, imeli pa bi priložnost. To najbolj boli. Ker pravila so, kakršna so. Zadnja minuta ni enaka kot vseh 59 predhodnih, v njej bi se moral vsak tak prekršek sankcionirati s sedemmetrovko in izključitvijo. To je moje mnenje, za tem bom stal do konca. Ne bodo me prepričali v nič drugega. Naj bo enako za vse, kar očitno ni in to je trn, ki bo ostal,” je nadaljeval in z bolj vedrim glasom pristavil: “Vse ostalo, kar smo naredili z našimi navijači, pa je bilo izjemno. Ne spomnim se, da bi že kdaj bilo tako. Toliko sporočil, kot sem tokrat dobil od zelo različnih ljudi, jih še nisem. In to niti enega negativnega, niti na družabnih omrežjih. Fantje so si to prislužili in to ni kar tako.”
Juretu res privoščim
Sam je odšel v Pariz kot najboljši strelec v zgodovini reprezentance, v karieri je dosegel 702 zadetka, danes se po zaslugi Jureta Dolenca ne more več pohvaliti kot rekorder. A zaradi tega ni bil videti razočaran. “Kaj bom razočaran. Bila je čast biti rekorder kar osem let, kot je povedala Bojana (Knez, poročevalka z nacionalke, op. p.). Rekordi so za to, da se rušijo in če lahko pri tem nekomu še pomagaš oziroma ne nagajaš, sem tega vesel še bolj. Juretu res privoščim, takoj sem mu čestital, že pred tekmo, ko so mu manjkali še trije goli, smo navijali in se tudi dogovorili, naj strelja, dokler ne zadane (smeh). Ampak vsa čast vsem fantom, ker moramo vedeti, da turnir ni bil lahek, bili so vzponi in padci, bilo je dolgo obdobje, ko smo bili skupaj. Tega ni lahko zdržati, ampak zaključili smo kot prijatelji. Škoda le, da poleg akreditacij okrog vratov nismo prinesli domov še kolajn,” je zaključil Luka Žvižej.
