Ko so slovanovci, ki so si finalno vstopnico na vročem dvoboju s Trebanjci priigrali že 18 dni pred sredino (19.00) prvo tekmo finala, po sobotnem treningu skupaj pogledali napet polfinale Celja in Slovenj Gradca, jim je bilo vseeno, kdo (je) zmaga(l). Tako vsaj pravi Celjan v ljubljanskih vrstah Gal Marguč, ki želi trofejo za naslov državnega prvaka dvigniti že v nedeljo zvečer v Zlatorogu.
Celjski rokometaši so imeli na papirju morda lažjega polfinalnega tekmeca kot Ljubljančani, a za finale so se morali namučiti še bolj. Potrebovali so tri tekme, tudi na zadnji so trepetali do zadnjih desetih sekund, ko je Žiga Mlakar zgrabil žogo, kot da je prva ali zadnja v življenju, ki jo je imel priložnost spraviti v mrežo. In ob sočasnem navdušenju in olajšanju celjskih rokometašev ter navijačev postavil končnih 37:35.
Za izbranci Uroša Zormana, vsaj tistimi, ki niso bili skupaj s Stašem Jovičićem, Timom Cokanom, Tarikom Mlivićem, Stefanom Žabićem in Maticem Suholežnikom (ter Celjanoma Andražem Makucem in Aljušem Anžičem) na reprezentančni akciji, so precej mirnejši dnevi v pričakovanju finala.
»Je minilo že kar nekaj časa od naše zadnje tekme, tako da smo povečali fiziko na treningih, da smo ostali v ritmu. Smo se trudil, da ne pademo ven. Zdaj je treba še stisniti, da to rešimo,« se nam je oglasil eden izmed njih Gal Marguč.
Mi smo favoriti
V Zlatorogu ga minulo soboto, ko so se celjski vitezi potili proti bojevnikom iz mesta miru, ni bilo. Tekmo si je prek malega zaslona pogledal s soigralci iz Ljubljane. Brez kakšnih posebnih občutkov bodisi zadovoljstva bodisi razočaranja, ko je padla končna odločitev.
»Vseeno nam je bilo. Mi moramo prikazati svojo igro, ali je to Celje ali bi bil Slovenj Gradec – mi smo favoriti. In od tega ne bežimo. Moramo pa zdaj to potrditi na igrišču, upajmo, da na dveh tekmah,« je bil jasen eden štirih Celjanov iz Slovanove garderobe. Ob Timu Cokanu, Stefanu Žabiću in Maticu Suholežniku, skupaj s Tadejem Kljunom, Nebojšo Bojićem in Aljažem Panjtarjem pa eden kar sedmih nekdanjih pivovarjev.
Njim je vseeno malce drugače igrati proti Celju kot Slovenj Gradcu … »Sam osebno sem vseeno bolj vesel, da bomo igrali s Celjem. Vseeno bo večji čar, večji derbi. Slovenj Gradec je odigral super, kapo dol, ampak Celje–Slovan bo res finale z veliko začetnico,« je priznal Marguč.
Prejšnji dvoboji Zormanove in Luzarjeve vrste potrjujejo Galove besede, da gre za sanjski finale. V rednem delu lige NLB so tigri rešili svoj izplen v končnici obeh tekem, v polfinalu pokala so v Tivoliju po sedemmetrovkah zmagali kasnejši prvaki iz Celja.
»Zavedamo se, da so bili Celjani tudi na obeh tekmah z njimi, ki smo ju dobili, v zadnjih petih minutah v igri za zmago. Vse tri tekme so bile zelo izenačene, tak pričakujem tudi finale. Ampak verjamem, da bomo s svojimi izkušnjami in vsem ostalim dali nekaj več in pokazali kakovost, ki jo imamo v tem trenutku vseeno malo več kot Celjani,«ne ovinkari Marguč.
Rivalstvo je dobro za slovenski rokomet
Kako doživlja znova vse bolj goreče ljubljansko-celjsko rivalstvo on, ki je v očeh navijačev svojega domačega kluba na 'napačni strani'? Cokan se je ob prvem obisku v Celju kar naposlušal pikrih komentarjev s tribun. Od koder – kot vam lahko pove sodnik celjsko-slovenjgraškega odločilnega polfinala Bojan Lah – lahko tudi kaj prileti.
»Dobro, incidenti, kakršen se je zgodil, seveda ne spadajo v dvorane. Vse ostalo v zvezi z našim rivalstvom pa je samo pozitivno za slovenski rokomet. Da imamo dve, tri, zdaj že celo štiri ekipe, s katerimi so res 'top' tekme. Zelo izenačene, odločajo malenkosti. To je čar tega, tako da se zelo veselim te finalne serije. Gledalci bodo uživali v naši borbi, sam pa – ne glede na to, da sem Celjan – seveda vseeno upam, da pokal dvignemo slovanovci. Če bo le možno že v nedeljo v Celju, ampak gremo po vrsti. Najprej je treba zmagati v Ljubljani,« je na to temo spregovoril po starosti srednji od treh bratov Marguč.
Z najmlajšim Maiem, ki celi poškodbo križne vezi, se tokrat ne bo pomeril. Najstarejši Gašper se v Celje vrne pred naslednjo sezono. Oče Matjaž bo lahko v tem finalu torej lahko spremljal le Gala. A po besedah slednjega, mu ob njegovih zadetkih ne bo ravno zaigralo srce. »Ne glede na to, ali sem jaz na drugi strani, on bo navijal za Celje. V to sploh ne dvomim. Zato pa bom še toliko bolj vesel, če prvenstvo osvojimo mi. Da jih doma utišam in bom lahko jaz najbolj glasen. Sploh zdaj, ko še Gašper pride nazaj, ker bo še on 'pameten', če se nam slučajno kaj zalomi,« je v smehu govoril 29-letni desnokrilni rokometaš.
Cokan blesti, jaz pa želim igrati
Ni še nujno, da bomo v naslednji sezoni na slovenskih igriščih gledali vse tri Marguče. Na uho nam je prišlo, da se Gal spogleduje z odhodom, Handballia je pisala o zanimanju Meškova iz Bresta. »Bomo videli, pogodbo še imam za naslednjo sezono. Tako da niti ne morem kar tako iti. So pa neke možnosti,« je lahko na to temo povedal Gal Marguč, za katerega bo to morda torej edina priložnost za osvojitev državnega naslova s Slovanom.
Zvenel je kar naklonjen odhodu iz Ljubljane, ne bi pa se mu podrl svet, če bi vseeno ostal. »Bilo bi posebno doživetje, če bi igral proti obema bratoma, to bi mi bilo v veliko veselje. Ampak po drugi strani si predvsem želim čim več igrati. V Ljubljani pa blesti Cokan. Bomo videli. Če ostanem, v redu, če ne, pa prav tako,« je pred vročim snidenjem s Celjem zaključil Gal Marguč.
